Hvala, štipendija mi bo prav prišla.

Sicer bi pa morala pisati, ker imam v glavi na tisoče škatel, prekritih s prahom. Čisto v vsaki škatli se skriva na tisoče drobnih spominov na posebne dni. Dni v poletju, dni preteklih dveh mesecov. Gimnazije… Gimnazije, ki ni lahka, ampak bo. Upam.

Spomine na pevski zbor iz Esslingena in naš pevski zbor.

Spomine na spoznavanja novih ljudi, po večini samih takšnih, ki jih imam rada, že po mesecu ali dveh, ko jih poznam. Sošolke so tako ali tako takšne srčice, da bi jih iskal. Tudi dekleta iz paralelk,  pevskega zbora so rožice posebne vrste. Takšne zame.

Trudim se in se še zmeraj borim s svojimi strahovi in slabostmi. Ki jih ni malo. Ampak se z Nejcom ob eni rami in ljudmi, ki me imajo radi ob drugi, mi uspeva. Bolj ja kot ne.

Gledam dobre filme, iščem čas za dobre knjige in dooolge pogovore s prijatelji. Čas. Tega mi najbolj primankuje. Ampak bom nadoknadila. Ta teden.

Rada vas imam. <3

Nejc… oprosti, hvala, prosim. Ja. Ljubim te. Pa labim tut. <33333333

Morje. Letos najlepše, s tabo. Ljubim jutra, ko se zbudim v tvojem objemu ali nekje pod tvojo glavo ali s svojo glavo nekje pri tvojih nogah, jutra, ko se zbudim na tebi, jutra, ko imam vse svoje lase razmetane po tvojem obrazu. Jutra, ko se šele čez nekaj minut zavem, da sem sanjala res najbolj weird sanje svojega življenja. Sanje, ki so vključevale dejanja, za katere sem nekaj časa krivila tebe. JUtra, ko skačem po tebi in ti kradem odejo, da bi že končno vstal. Jutra. S tabo.

…in kaj bi ustnice brez poljubov?

Jutri je začetek novega. Srednješolskega življenja, ki bo gotovo drugačno. Upam, da lepo. Ampak bo boleče. Ker me vsa pogrešanja res prizadanejo, tisti dnevi, ko jih preživim brez tebe, so boleči. In čeprav doživim s tabo toliko sreče, mi to kronično pogrešanje pušča rane. Ranice. Ampak jih boš zacelil. Vem. Če ne drugače s tistimi nasmehi, kadar bom spet bleknila kaj takoo smešnonerodnega, da se boš prav moral nasmehniti.

…in dotiki brez strasti?

Včasih si želim, da bi bila 10 let starejša. Oba. Da bi se spoznala, se poročila in imela otroke. Ker mi ti otroci in poroka predstavlja nekaj trajnega in trdnega. Ampak… ko pomislim bolje, vse to res potrebujeva? Res potrebujeva neko javno priznanje? Nep. Spljoh. Ljubim te, ne glede na vse. Ne glede na vse druge ljudi in stvari. Ker si moj možek in jaz sem tvoj sonček.

Ljubim te. Za vedno.

..in… kaj bi jaz.. brez tebe?

In oprosti.

Danes me napada en prav nesramno izgledajoč bavil. Eden, ne več njih. Čeprav je ogromen, tak, ki lahko naenkrat obvladuje vse močne objekte v mojem telesu. Glavo, njene izhode (nos, ušesa, grlo), vse moje mišice, ki so že same po sebi taaako močne¹ in ceeelo mali mezinček na levi nogici. In to en sam mali bacilček. Vem, da je osamljen napadalec, saj vse moje obrambne sisteme napada z isto in enako strategijo.  Zavajanje! Mali pizdek.

Zaradi malega vsiljivca sem danes mirno prespala jutro, del dopoldnea in svoje telo na noge postavila šele blizu magične meje. Potem sem slepa in povaljana (khm, zaradi spanja, seveda)²  stala pred štedilnikom in se trudila, da mi glava ne bi padla v juho ali kakšno drugo prav nesramno ponujajočo se posodico. Skušnjave so bile hude, ampak mi je uspelo. Po kosilu sem svoje okončine spet lepo spravila na varno pod odejo in kovter.

Samo male radodajke me lahko danes pripravijo do funkcioniranja. Nisem sama kriva, vse zanikam, krvio je ponujanje. Le zakaj se mi zadnje čase ponujajo prav vse stvari, ki jih zazna moje oko? Ne bo dobro, res ne…

Oh, kravica moja, kako si lepa ob dneh, ko me mali vsiljivci prisilijo, da sem požrešno sladoksnedna.

Kako neizmerno se veselim ponedeljkovega jutra, ko me čaka prebadanje mojih skorajkomolčnih žil. Straha pred labaratoriji in injekcijami in podobnimi tekočimi rečmi me niti sram ni več. Ćeprav se stare mame še vedno niso navadile mojega bledo izgledajočega obraza, s solzami napolnjenih oči in tresočih kolen, ki so jih dolžne gledati nekajkrat na leto, ko sama prav pridno ukazujem nožicam naj dajo mir. Na moje prošnje in ukazovanja, celo podkupovanja, odgovarjajo počasi, ampak zanesljivo. Po vsem odvzemu in omedlevanju so kmalu spet sposobne ubrati tempo, ki so ga navajene. Navajeni, nožici moji.

Nora sem na bling bling zadevščine. Moja nova pridobitev, to zeelo potrjuje, čeprav se sama tolažim, da si je sama ne bi nikoli privoščila. Za to pa so prijateljice. Smotke.

Stvarca je presneto fotogenična.

Po odstranjenih delčkih, ki mi pač niso bili všeč, je še vedno najbolj bling stvarca v moji zbirkici.

Navdušena sem nad soncem, čeprav me danes prav pocestniško greje le skozi okno. Navdušena sem nad občutki, ki jih iz mene izvabi sonce. Saj pravim, da me zadnje čase obdajajo le že skoraj neokusno obnašajoč se majhne stvari. Ah ne, lažem. Sploooh niso neokusne, prav takšne so kot jaz.

Navdušena sem nad majhnimi bunkicami rdeče barve, ki jih je sproduciral majhnizeleni grmiček. Ribeeez. Zavračam vse očitke na račun nespodobnosti na spodnji slikci. Nisem sama kriva, da se mi ribez ponuja kar sam, rdeči nohtki so pa hot. Pičkasto hot.

Aaah, saj, tole iz mene dela bacilček. Prisežem, da je kriv on. Pizdek mali. Zdej grem spet v posteljo, ker sem ugotovila, da sem danes čudna. Kriva je vročina, majkemi.

1. me wish
2. o moji sleposti zjutraj in otipavanju oči, ki ji sledi drugič

Zame ne, ker sem pač otroček in bom to še kar nekaj časa. To ugotavljam skoraj vsak dan, da rabim nekoga, ki skrbi zame. Čudna sem, ja.

Niti pisati ne znam več… Ne tako kot bi želela, po vrsti in vse. Pišem enako kot čutim. Zmešnjavo čustev, za cel klobčič veselja, bolečine, žalosti, pričakovanja, bolečine, veselja, bolečine. Bolečine. Prekleta bolečina.

Dokončno je konec osnovne šole. Sošolce bom pogrešala, sošolke še tisočkrat bolj. Z večino se bomo še vedno videvali, ampak to ne bo to. Ne bo smeh med odmori, nore izjave, vse. Ne bo isto.

Žal mi je nekaterih. Imeli smo piknik, sami in imeli smo se super. Vsaj tisti, ki smo bili skupaj. Žal mi je, jokala sem. Ker sem jih gledala, ker sem ugotavljala kaj smo postali. Spremenila sem se sama, veliko tudi oni. In najbolj me boli za punco… Pred šestimi leti bi umrla zanjo. Spremenila se je, tudi jaz. Ker nisem več majhna ovčka, ki bi naredila vse kar ji je ukazano. Ne, še vedno sem vodljiva in slepa, ampak vsaj malo močnejša sem postala. Ne vem, kdaj se je najino prijateljstvo izgubio, zbledelo. Skupaj sma v šolo in vrtec hodili več kot 10 let. In sedaj se pogovarjam le tako bežno. To in tisto, konec. Boli, ker sem verjetno veliko kriva sama, ampak veliko ne. Veliko je tudi na njeni strani, ampak je kar je. Upam, da se še vidimo, da bom še lahko z njo preživela tiste prelepe ure. Upam. (In srce zaboli, ko te pogledam.) In vsi ostali, spremenili smo se. Nekateri tako, drugi drugače. Vsem želim, da se imajo lepo. Da se spet srečamo. Kot takrart, ko smo se z nekaterimi srečali prvič. Ah.

Ljubim jutrišnji praznik. Prav zato, da sem lahko doma. Da mi ni treba zjutraj vstati ob šestih, iskati oblek.. Oprijete kavbojke… kaj zraven? Hm.. okej, dobro. Špičaki, ijap. Leče noter, počesat, zobe umit… Mamiii, gremo. Delam. Ja, resno. Počitniško delo. Všeč mi je, le vstajanje…In če mi samo en človek po koncu dela reče, da naj le še enkrat napišem Občina Šmartno ob Paki, obljubim, da ga bom lastno ročno pretepla s šestilom. Majkemi.

Rada bi napisala, da komaj čakam vikend, da gremo ven. A-a, dež. Dež, veš kako te sovražim? Sej ne rečem, vse lepo, kadar se mi da ždet noter. Aaaampak, poletnje je bemumast. Naj bi bilo. Hočem poletje.

Brez svojih ljudi bi skočila čez okno. Ne, spodej je trava. Okej, balkon? Nee, spodaj je avto. Hm… Očitno bom morala preživeti.

Vpisala sem se. V srednjo šolo. In nikoli, res, nikoli več ne bom šla na nivažnokako avdicijo več! Preživela sem, ampak, jaz ne morem peti sama. Resnično ne, ker kar zacvilim kot miška. Šola je…šola, pač.

Nisem volje za izpovedovanje. Sovražim trenutke, ko stojim z dežnikom na eni rami, pred trgovino, vsem na očeh, ko mi zvoni telefon, gre dež, v eni roki držim malico, z drugo ramo poskušam loviti dežnik in brskam po torbici za presnetim telefonom. Sovražim! Sovražim, ko stojim sama pred vsemi, kriva vsega. Sovražim, da nisem nikol ponosna nase. Nikoli, niti z nabasano mapo, ki hrani ves moj trud, moje spričevalo, priznanja. Nisem ponosna nase, niti s to mapo. Nisem. Sovražim, da se nikol ne postavim zase. Vedno se skregam, potem pa kot majhen kuža po tiho spet prilezem nazaj in se opravičim. Vedno.

Zakaj so vse najboljše punce že zasedene. Vsaka s svojo najboljšo prijateljico. Ja, imam Nejca (hvalabogu zanj), ampak včasih bi rada samo eno punco. Samo eno, ki bi jo zanimale moje stvari. Moji nohti, lasje, samo eno, da bi šla z mano po trgovinah. Ni je… ker na koncu ugotovim, da vsaki nekaj manjka. Seveda imam svoje babnce, svoje bejbe, z njimi uživam. Pa vendar, vsaki nekaj manjka. In ne, ne tega ne morem spregledati. Vsak naj bi imel svojo sorodno dušo. Eno že imam, vendar rabim še eno. Sem pač sebična, jebat ga. Grozno grdo govorim, ampak tako se počutim. Kot dekle v sami strgani srajčki, z umazanimi noggami, rokami in obrazom. Sama, stoji zunaj, na mrazu. In išče nekoga, ki bi jo imel rad.

Dragi, ljubim te. Veš? Vem, da veš. In resnično, ne morem verjeti, da bo v petek minilo leto in pol. Leto in pol od tistega božiča. Od tistega božiča, ko sem vsa zaspana počasi zapirala svoje oči, razmišljajoč le še o zvezdah in snegu. in od tistega trenutka, ko se je vse spremenilo. Ko si prišel. V moj milni mehurček, ki je bil prej samo moj. Samo moj, moj teritorij, prostor, ki sem ga do potankosti poznala le jaz. Dovolim ti, da ga raziskuješ, kaj pa naj. Tako ali tako vedno postanem mehka, ko le omeniš stvari, ki jih nikomur drugemu ne bi dovolila. Ko ležiš na mojih laseh, ko me cuka, ko me špikaš s komolcem v oko, ko mi koleno tiščiš v hrbet (vse nenamerno, seveda). Za vse to, bi bili drugi kaznovani. Kako naj se jezim nate? Ne vem, ne znam. Ker me pogledaš s svojimi zelenorjavimi očmi in se spremenim v jagodni puding. Obožujem jagode. Ljubim te, veš?

Vse postaja belo. Ne vem zakaj, ne vem kako. Samo vem. Rabim čas zase, počitek in sonce. Drago moje sonce, kje se skrivaš. Rabim te.

Belo. Pomešano z rumeno. Bela in rumena pomešani z bleščicami. Teh le malo, za okras.

Rabim, upam, ljubim.

Češnje, odšle so. Pogrešam jih. Nektarine, breskve, ljubice moje. Jagode.

Rabim muciko. Mlado mačko, rabim. Resno, Tačka je sitna. Kot muha, ker ves čas skače po meni. Ampak jo imam rada. Moja pesika mala. Ampak še zmeraj rabim mačko. Resno.

Ljubim.

(Zadnje čase sem čudna. Sama se težko razumem, vse je drugače. Samo še Nejc me lahko prebere. Še on težko velikokrat. Zadnje čase sama sebi težko berem misli in občutke. Ne trudi se razumeti, ne boš. Verjemi. )

I’ve found out a reason for me To change who I used to be A reason to start over new and the reason is you

I’m sorry that I hurt you It’s something I must live with everyday And all the pain I put you through I wish that I could take it all away And be the one who catches all your tears Thats why i need you to hear

I’ve found out a reason for me To change who I used to be A reason to start over new and the reason is You

and the reason is You [x3]

I’m not a perfect person I never meant to do those things to you And so I have to say before I go That I just want you to know

I’ve found out a reason for me To change who I used to be A reason to start over new and the reason is you

I’ve found a reason to show A side of me you didn’t know A reason for all that I do And the reason is you

In to je vse kar moraš vedeti.

Čeprav znam tako lepo opisati vse občutke, ki me grejejo ob uživanju s tabo, znam povedati in napisati kaj čutim do tebe… Nikol se ne bom znala opravičiti. Tako opravičiti kot si zaslužiš.

Oprosti… za vse. Za stvari, ki jih delam narobe, pa se včasih sploh ne zavedam, da so napačne. Za neizrečene besede, za tiste, ki ne bi smele biti izrečene. Za dejanja, ki bolijo.

Prosim… naredi ta dan lep, tako kot znaš. Kot je bila sobota prelepa, nedelja magična. Prosim. Samo to.

Ker vedno.. vedno moiraš biti tu. Ker ne znam več biti sama s sabo, ker sem premagala veliko svojih strahov, ker sem postala oseba, ki si nekaj upa. Ker sem še vedno deklica, ki prosi, največkrat samo z očmi.

In je smešno, ko se kregama. Ne smešno za naju, ker boli… ampak smešno je zakaj. Ker se kregama zaradi stvari, ki jih potem takoj pozabiva… Ne vedno, ampak velikokrat. In je smešno, ko le sediš in si tiho… jaz pa kričim nate s svojim dekliškim glasom, napol prelomljenim zaradi joka in si želim, da bi le dvignil glavo, me objel in rekel naj neham. Samo to.

Verjamem, da pridejo lepši časi. Ki so se že začeli, le postati morajo trdni. Trdni kot stebri, kot neizrečene besede, ki mi skačejo v glavi. Kot misli, ki delajo prevale v tvoji glavi. Ko bo to obdobje postalo tako trdno, kot sva midva. Skupaj.

Ljubim te.

Imam lepe spomine. Na svojo generacijo, ki je res nekaj posebnega. Na svoje sošolce in sošolke. Res, da niso vsi takšni, kot bi lahko bili. Pa še vedno jih bom vse pogrešala. In na srečo odhaja moja najboljša prijateljica z mano v šolo, še ena sošolka z nama. Nejc v šolo, ki stoji 200 metrov od naše gimnazije, če ne še manj, veliko sošolcev pa tudi v šole razdrobljene na območju 500 metrov. Nekaj jih sicer odhaja tudi v Celje, ampak verjamem, da če bom koga potrebovala, ga bom videla, ko bom hotela.

Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo. A, vem, da si bomo spet segli v roko. <3

Pogrešala vas bom. Ker nihče, nihče me ne bo naučil toliko kot ste me vi. Da nisem vedno pomembna le jaz, da je treba sprejemati tudi druge, v zadnjem času me učite, da sem pomembna. Naučili ste me sprejeti izgubo. Izgubo, o kateri še vedno nočem in ne morem pisati, čeprav je minilo od nje že pet let… Ne morem. Ker je bilo tako hudo, za vse nas.

Sicer uživam. Če lahko. Zadnje čase veliko jočem, zaradi nepomembnih in tistih zelo pomembnih stvari. Ki vse bolij. Lomijo, drobijo. Srček, spomine, občutke, doživetja. Vse, v čisti prah. In spet obstaja polovica, ki tega noče. Ki igra mojstra, nekoga, ki lahko vse popravi, vse naredi enako kot prej. Velikokrat ne uspe. Čeprav postanem čisto hladna, da bi lahko odbila tisti občutek bolečine, ki leze vame. In vem, da hlad veje iz mene, pa velikokrat ne pomaga. Zadnje čase sem sitna. Ne sitna kot ponavadi, ampak sitna…

Včeraj se je pokazalo, kakšni so nekateri ljdje. Kakšni so v resnici. Mogoče celo sama kdaj izgledam zlagano, čeprav vem ,da sama sebi ne lažem nikoli. Četudi bi rada, ne morem. Ampak ljduje, ki jih imam rada, so včeraj uničili tiste iluzije (očitno so to bile), ki sem si jih ustvarila o njih. Tiste zavese, tisti oklep, o katerem je ves čas govoril učitelj, ki je res najboljši učitelj, kar jih obstaja. Eden najboljših. Zavese so se strgale, oklep stopil, iluzije umrle. Zanje mi je žal. Za iluzije, še bolj za ljudi. Ker jih imam še vedno rada, ne glede na to kaj so sedaj. Ker jih poznam tudi v čisto drugačni luči.

Zato pa sem druge ljudi zagledala spet čisto drugačne. Te lepe, prijazne, prijateljske.

Važno, da imam ob sebi še zmeraj človeka, ki me ima rad. Ima rad in me ima čas imeti rad. Me lahko ima rad, imam jaz rada njega. In je človek, ki se trudi zame, ki mu je mar. Nejc, oprosti. Saj veš… In ostani. Prosim.

Pogrešala bom te dni.

Vesela sem, da so počitnice. Ker sem komaj čakala te poletne dni. Čeprav danes nisem v razopoloženju, da bi lahko uživala sonce, vem, da bom kmalu. Potem se začnejo tiste nepozabne počitnice, ker bodo zadnje. Zame.

Šola… imam jo rada. Po čisti pravici. Letos sem bila menda pridna, čeprav tega sama ne bom nikol priznala. Od vseh ocen, sem dobila eno samo štirico.. Pa vseeno. Ta štirka mi je tako grozna, kot bi bila enka. Perfekcionizem, pa to. Heh, ja.

Jagode, Savinja, lubenica, TI, sonce, morje (?uuuuuuuuuupam)… Poletje bo najino. <33

Plešem z ravnateljem. Grozno, heh.

Leeej, Nejc je bil taaaak lepi. Roza srajca .

2gether 4ever

iiii.

“zlati” učenci. Raje bi bila srebrna, zlata mi nikoli ni bila preveč pri srcu .

Dragi, ko bo velik. <3

Ja, Solnograd se tako lepo sliši, sploh ko pomislim na včeraj. Na vse prelepe trenutke, razglede, dotike, misli, na vso veselje, vse smeh in tudi tiste solzice v očeh. Vse je bilo popolno, razen nekaj mojih presneto nepotrebnih izpadov.

Solnograd.. samo še grad bi zamenjala z mestom, a bi bilo popolno ime. Vendar se Solnomesto ne sliši tako, hmmm, mogočno? Mesto soli… upam, da je to njihov slogan   . Sama bi ga z veseljem nadela temu prelepemu košču Avstrije.  Solnograd, solnograški… ah, prefektno.

Predlani Dunaj, lani München, včeraj Salzburg.. kaj bi si še naj želela? Pa si. Lubenico, tisto s tržnice… tisto s tržnice v Izoli Zahtevna, pač.In tako čisto mimogrede, zakaj se mi vedno zdi, da bi se morala lubenica pisati z j? Smotka sem, lubenica se tako lepo sliši.   Ljubenica? :bruh:

Če je bilo lani lepo, je bilo letos super fino fajn. Pogled na mesto s samostana, rudnik soli z najboljšim vodičem ever, najboljšimi drčami in najboljšo ladjo, stojnice, vodne igre.. Vse!

Na stojnicah smo se toliko presmejali ob vseh majicah, ki si jih izmislijo Avstrijci. Sploh tista, da ni kengurujev v Avstriji je originalna.Tudi majica z gorami namesto adidas znaka je super. Vse smešno, ja .

Mozartove hiše res nimam v dobrem spominu. Pa ne zaradi tega kakšna je, ampak zaradi stvari, ki so se mi dogajale notri. To je bil eden mojih nepotrebnih izpadov.

Med sprehajanjem po solnograških ulicah nas je prestrašilo gremenje in črni oblaki, ki so se pojavili nad mestom. Kmalu so začele padati debele kaplje, ki so kmalu ponehale, zato smo se odločili, da stečemo do avtobusa. Wrong! Začela je padati toča… ni bilo prijetno, pa vendar. Saj je hitro minilo.

Cela ekskurzija je bila prelepa, vse mi je bilo všeč, sploh tisti trenutki na samem. Sama s sabo in Nejcom. In smešno je, ko imam slovenistične prebliske. Ko sem na vrhu samostana ugotovila, da neka beseda sploh ni slovenska. Ko že nekaj časa razmišljam o sklanjanju imena Nejc. Nejčev? Z Nejcem, Nejcom? Hm.. zanimivo.

Hvala ti… za prelepe trenutke, za vse. <3 :***

Ker že ravno pišem in se to ne dogaja pogosto.. Koliko sem stara? 15. Kako se obnašam? Letom primerno, velikokrat otročje, nikol odraslo. In mrazi me, ko berem bloge/forume/gledam netloge/facebooke/kajvemkajše in s težavo preberm in pogledam vse tekste in vse slike. Eiii, kko si. Ist te fuŁ missam, p tii? Aia, seii pridm tkoiii, mwaaa voliiim te. aiiiid<333 Aia, puuuzdrav miii Moio SeeKiiico. Voliiiim vaju punooo. F.s.m.ta. (Ne trudite se brati.) Ne, nooo, oči mi krvavijo. In nage slikice ali pa tiste skoraj nage me prislijo da zardim. Jaz.. pa sploh nisem tista, ki bi me moralo biti sram. Sem najstinca, mnogokrat pišem ne slovnično, po domače, tudi vseh pravil še niti približno ne poznam, rada pišem angleško, tudi govorim, imam izpade, ko se afnam z različnimi ombji, wtfji, whatever, vsemi angleškimi besedami. Ampak. Tega ne počnem velikokrat, ne pišem tako  in znam uporabljati j. Pa če je rumena moja daaaleč najljubša barva, ne bi mučila oči tistih, ki si mogoče želijo prebrati moje genialne domislice. Uporabljam xD-je, ^^, nikoli pa ne pišem v emo pisavi (in, brez napadanja. Emoti me ne motijo…pač, če želijo, naj.) in vseh jezikih, ki jih “tako obvladam”.

Najstniki.. Rajši bi bila še vedno otroček, na peskovniku z lopatko v roki.  Ahh, važno, da je poletje tukaj. Moja koža je tako vesela, da ne govorim o vseh drugih znakih. Ne čakam na maj. Čakam poletje, tudi če je meseca januarja.

Ampak, vseeno, itak vedno preživim tisto uro in pol, ki jo po eni strani pričakujem cel teden, po drugi strani se pa bojim in se mi upira. Sploh ne vem, kako mi vsi tisti občutki ne zdrobijo prsnega koša in se mi zažrejo tako globoko v srce, da bi jih morala iskati milijone let, da bi jih sploh našla. Očitno se ne, kajti kljub vsemu tja ne uidejo. Občutja ostanejo zunaj, vsa čustva se skrijejo za neko pregrado, nekakšen zid. Mogoče se bliža zima, poledica, mogoče postajam ledena kraljica.

Rabim tolažbo. Nejc je seveda tu, me tolaži kolikor zmore in prav to ohranja moj ledeni zid trden. Ampak, rabila bi objem, stisk, ki ga v tem trenutku ni mogoče dobiti. Jutri!

Zdaj pacam svoje rane s hrano. Krompir z margarino, solato, sirom, vodo in čookoladoo. Ahhh, to ni dobro. Žalost bi se morala premagovati s stradanjem, ne pa s požrešnostjo.

Sicer imam težave. V glavnem s problemi, heh. Sem že bolje, ker se mi ena skrita želja uresničuje. Upam, da se uresniči!

Berma je minila, čisto lepo, čeprav mi je blo taaako dolgčas in sploh ne med mašo, ampak potem, po kosilu. Vsi smo bili lepi, vsi luškani in pridni, heh.

Sicer uživam v soncu. Ljubim poletje z vsem bitjem. Ko sončni žarki delajo svoje prevale in prekuce skozi in po mojih lase, uživam.

Hočm češnje. <3

Hočm jagode.<3

Hočm poletje. <3

Hočm morje. S tabo, brez ne.<3

Hočm tebe. Zdle in takoj.<333

Hočm sonce.<3

Hočm, da bi lahk izbrisala petek.</3

Hočm zradirat svojo vest in svoje misli.</3

Hočm nazaj svoj popolni mehurček…. </3

Hočm svoj, hočm najin milni mehurček.<3

Hočm, pa ne morm… </3