Sep 01
  • Share/Bookmark
Jun 24

Pika. Ne tri pike, niti vejica. Samo pika. Dokončna. Ker je konec, konec nečesa. Konec otroštva? Za marsikoga.

Zame ne, ker sem pač otroček in bom to še kar nekaj časa. To ugotavljam skoraj vsak dan, da rabim nekoga, ki skrbi zame. Čudna sem, ja.

Niti pisati ne znam več… Ne tako kot bi želela, po vrsti in vse. Pišem enako kot čutim. Zmešnjavo čustev, za cel klobčič veselja, bolečine, žalosti, pričakovanja, bolečine, veselja, bolečine. Bolečine. Prekleta bolečina.

Dokončno je konec osnovne šole. Sošolce bom pogrešala, sošolke še tisočkrat bolj. Z večino se bomo še vedno videvali, ampak to ne bo to. Ne bo smeh med odmori, nore izjave, vse. Ne bo isto.

Žal mi je nekaterih. Imeli smo piknik, sami in imeli smo se super. Vsaj tisti, ki smo bili skupaj. Žal mi je, jokala sem. Ker sem jih gledala, ker sem ugotavljala kaj smo postali. Spremenila sem se sama, veliko tudi oni. In najbolj me boli za punco… Pred šestimi leti bi umrla zanjo. Spremenila se je, tudi jaz. Ker nisem več majhna ovčka, ki bi naredila vse kar ji je ukazano. Ne, še vedno sem vodljiva in slepa, ampak vsaj malo močnejša sem postala. Ne vem, kdaj se je najino prijateljstvo izgubio, zbledelo. Skupaj sma v šolo in vrtec hodili več kot 10 let. In sedaj se pogovarjam le tako bežno. To in tisto, konec. Boli, ker sem verjetno veliko kriva sama, ampak veliko ne. Veliko je tudi na njeni strani, ampak je kar je. Upam, da se še vidimo, da bom še lahko z njo preživela tiste prelepe ure. Upam. (In srce zaboli, ko te pogledam.) In vsi ostali, spremenili smo se. Nekateri tako, drugi drugače. Vsem želim, da se imajo lepo. Da se spet srečamo. Kot takrart, ko smo se z nekaterimi srečali prvič. Ah.

Ljubim jutrišnji praznik. Prav zato, da sem lahko doma. Da mi ni treba zjutraj vstati ob šestih, iskati oblek.. Oprijete kavbojke… kaj zraven? Hm.. okej, dobro. Špičaki, ijap. Leče noter, počesat, zobe umit… Mamiii, gremo. Delam. Ja, resno. Počitniško delo. Všeč mi je, le vstajanje…In če mi samo en človek po koncu dela reče, da naj le še enkrat napišem Občina Šmartno ob Paki, obljubim, da ga bom lastno ročno pretepla s šestilom. Majkemi.

Rada bi napisala, da komaj čakam vikend, da gremo ven. A-a, dež. Dež, veš kako te sovražim? Sej ne rečem, vse lepo, kadar se mi da ždet noter. Aaaampak, poletnje je bemumast. Naj bi bilo. Hočem poletje.

Brez svojih ljudi bi skočila čez okno. Ne, spodej je trava. Okej, balkon? Nee, spodaj je avto. Hm… Očitno bom morala preživeti.

Vpisala sem se. V srednjo šolo. In nikoli, res, nikoli več ne bom šla na nivažnokako avdicijo več! Preživela sem, ampak, jaz ne morem peti sama. Resnično ne, ker kar zacvilim kot miška. Šola je…šola, pač.

Nisem volje za izpovedovanje. Sovražim trenutke, ko stojim z dežnikom na eni rami, pred trgovino, vsem na očeh, ko mi zvoni telefon, gre dež, v eni roki držim malico, z drugo ramo poskušam loviti dežnik in brskam po torbici za presnetim telefonom. Sovražim! Sovražim, ko stojim sama pred vsemi, kriva vsega. Sovražim, da nisem nikol ponosna nase. Nikoli, niti z nabasano mapo, ki hrani ves moj trud, moje spričevalo, priznanja. Nisem ponosna nase, niti s to mapo. Nisem. Sovražim, da se nikol ne postavim zase. Vedno se skregam, potem pa kot majhen kuža po tiho spet prilezem nazaj in se opravičim. Vedno.

Zakaj so vse najboljše punce že zasedene. Vsaka s svojo najboljšo prijateljico. Ja, imam Nejca (hvalabogu zanj), ampak včasih bi rada samo eno punco. Samo eno, ki bi jo zanimale moje stvari. Moji nohti, lasje, samo eno, da bi šla z mano po trgovinah. Ni je… ker na koncu ugotovim, da vsaki nekaj manjka. Seveda imam svoje babnce, svoje bejbe, z njimi uživam. Pa vendar, vsaki nekaj manjka. In ne, ne tega ne morem spregledati. Vsak naj bi imel svojo sorodno dušo. Eno že imam, vendar rabim še eno. Sem pač sebična, jebat ga. Grozno grdo govorim, ampak tako se počutim. Kot dekle v sami strgani srajčki, z umazanimi noggami, rokami in obrazom. Sama, stoji zunaj, na mrazu. In išče nekoga, ki bi jo imel rad.

Dragi, ljubim te. Veš? Vem, da veš. In resnično, ne morem verjeti, da bo v petek minilo leto in pol. Leto in pol od tistega božiča. Od tistega božiča, ko sem vsa zaspana počasi zapirala svoje oči, razmišljajoč le še o zvezdah in snegu. in od tistega trenutka, ko se je vse spremenilo. Ko si prišel. V moj milni mehurček, ki je bil prej samo moj. Samo moj, moj teritorij, prostor, ki sem ga do potankosti poznala le jaz. Dovolim ti, da ga raziskuješ, kaj pa naj. Tako ali tako vedno postanem mehka, ko le omeniš stvari, ki jih nikomur drugemu ne bi dovolila. Ko ležiš na mojih laseh, ko me cuka, ko me špikaš s komolcem v oko, ko mi koleno tiščiš v hrbet (vse nenamerno, seveda). Za vse to, bi bili drugi kaznovani. Kako naj se jezim nate? Ne vem, ne znam. Ker me pogledaš s svojimi zelenorjavimi očmi in se spremenim v jagodni puding. Obožujem jagode. Ljubim te, veš?

Vse postaja belo. Ne vem zakaj, ne vem kako. Samo vem. Rabim čas zase, počitek in sonce. Drago moje sonce, kje se skrivaš. Rabim te.

Belo. Pomešano z rumeno. Bela in rumena pomešani z bleščicami. Teh le malo, za okras.

Rabim, upam, ljubim.

Češnje, odšle so. Pogrešam jih. Nektarine, breskve, ljubice moje. Jagode.

Rabim muciko. Mlado mačko, rabim. Resno, Tačka je sitna. Kot muha, ker ves čas skače po meni. Ampak jo imam rada. Moja pesika mala. Ampak še zmeraj rabim mačko. Resno.

Ljubim.

(Zadnje čase sem čudna. Sama se težko razumem, vse je drugače. Samo še Nejc me lahko prebere. Še on težko velikokrat. Zadnje čase sama sebi težko berem misli in občutke. Ne trudi se razumeti, ne boš. Verjemi. )

  • Share/Bookmark
Jun 13

In ne, tega nismo prakticirali, le zanimalo nas je kako bi izgledalo :mrgreen: Bilo je super, res. Valeta, razen nekih manjših stvari, ki bi lahko bile boljše, odlična. Po valeti tisti sprevod, ko smo prvič v zgodovini vseh generacij hodili po levem pasu ceste, kot povorka in le malo manj kot 30 ljudi nas je izgledalo tako veliko. Pred Hišo mladih smo na travi tako plesali, v krogu… bilo je lepo.

Imam lepe spomine. Na svojo generacijo, ki je res nekaj posebnega. Na svoje sošolce in sošolke. Res, da niso vsi takšni, kot bi lahko bili. Pa še vedno jih bom vse pogrešala. In na srečo odhaja moja najboljša prijateljica z mano v šolo, še ena sošolka z nama. Nejc v šolo, ki stoji 200 metrov od naše gimnazije, če ne še manj, veliko sošolcev pa tudi v šole razdrobljene na območju 500 metrov. Nekaj jih sicer odhaja tudi v Celje, ampak verjamem, da če bom koga potrebovala, ga bom videla, ko bom hotela.

Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo. A, vem, da si bomo spet segli v roko. <3

Pogrešala vas bom. Ker nihče, nihče me ne bo naučil toliko kot ste me vi. Da nisem vedno pomembna le jaz, da je treba sprejemati tudi druge, v zadnjem času me učite, da sem pomembna. Naučili ste me sprejeti izgubo. Izgubo, o kateri še vedno nočem in ne morem pisati, čeprav je minilo od nje že pet let… Ne morem. Ker je bilo tako hudo, za vse nas.

Sicer uživam. Če lahko. Zadnje čase veliko jočem, zaradi nepomembnih in tistih zelo pomembnih stvari. Ki vse bolij. Lomijo, drobijo. Srček, spomine, občutke, doživetja. Vse, v čisti prah. In spet obstaja polovica, ki tega noče. Ki igra mojstra, nekoga, ki lahko vse popravi, vse naredi enako kot prej. Velikokrat ne uspe. Čeprav postanem čisto hladna, da bi lahko odbila tisti občutek bolečine, ki leze vame. In vem, da hlad veje iz mene, pa velikokrat ne pomaga. Zadnje čase sem sitna. Ne sitna kot ponavadi, ampak sitna…

Včeraj se je pokazalo, kakšni so nekateri ljdje. Kakšni so v resnici. Mogoče celo sama kdaj izgledam zlagano, čeprav vem ,da sama sebi ne lažem nikoli. Četudi bi rada, ne morem. Ampak ljduje, ki jih imam rada, so včeraj uničili tiste iluzije (očitno so to bile), ki sem si jih ustvarila o njih. Tiste zavese, tisti oklep, o katerem je ves čas govoril učitelj, ki je res najboljši učitelj, kar jih obstaja. Eden najboljših. Zavese so se strgale, oklep stopil, iluzije umrle. Zanje mi je žal. Za iluzije, še bolj za ljudi. Ker jih imam še vedno rada, ne glede na to kaj so sedaj. Ker jih poznam tudi v čisto drugačni luči.

Zato pa sem druge ljudi zagledala spet čisto drugačne. Te lepe, prijazne, prijateljske.

Važno, da imam ob sebi še zmeraj človeka, ki me ima rad. Ima rad in me ima čas imeti rad. Me lahko ima rad, imam jaz rada njega. In je človek, ki se trudi zame, ki mu je mar. Nejc, oprosti. Saj veš… In ostani. Prosim.

Pogrešala bom te dni.

Vesela sem, da so počitnice. Ker sem komaj čakala te poletne dni. Čeprav danes nisem v razopoloženju, da bi lahko uživala sonce, vem, da bom kmalu. Potem se začnejo tiste nepozabne počitnice, ker bodo zadnje. Zame.

Šola… imam jo rada. Po čisti pravici. Letos sem bila menda pridna, čeprav tega sama ne bom nikol priznala. Od vseh ocen, sem dobila eno samo štirico.. Pa vseeno. Ta štirka mi je tako grozna, kot bi bila enka. Perfekcionizem, pa to. Heh, ja.

Jagode, Savinja, lubenica, TI, sonce, morje (?uuuuuuuuuupam)… Poletje bo najino. <33

Plešem z ravnateljem. Grozno, heh.

Leeej, Nejc je bil taaaak lepi. Roza srajca :) .

2gether 4ever

iiii.

“zlati” učenci. Raje bi bila srebrna, zlata mi nikoli ni bila preveč pri srcu :) .

Dragi, ko bo velik. <3

  • Share/Bookmark
Feb 25

In ne, to ni kakšna horror novica, le moje počutje. Že včeraj me je zeblo, danes me je zeblo še bolj. Pa čeprav me zebe večino zime, je bilo danes že res čudno, saj sem nosila tri dolge majice plus jopico. Pa sem se vseeno počutila kot tjulenj sredi Arktike. Ko sem že ravno pri Akrtkiki.. 12.3. je tekmovanje iz geografije o polarnih območjih in jaz nimam pojma. Spljoh.

Kakorkoli…Cel dan sem se tresla, si pihala v roke, brisala nos in pač počela vse taaako zabavne stvari. Not!Ampak potem nisem mogla več, tako da me je lepo pogrela postelja. Pa vstanem in šok. Tako me je pogrelo. Uff, še zdaj m iej zelo vroče. O tem kako rdeča sem, sploh ne bi.

In jutri ne bom bolana. Ker pač ne smem biti. Predstavitev pri fiziki in te stvari.. Kaj vse me še čaka, preden nas nehajo mučiti in nam dovolijo dva meseca misliti na bodočo klavnico šolo… Čakam pomlad in potem poletje. In uživanje, Savinjo, moža z mano tam <3, čakam sonce, toploto. Da me ne bo našel niti en sam prehlad, da mi ne bo treba ves čas s sabo tovoriti robčkov, da bom lahko bosa. Malo še.

Poleti moja reakcija ob pogledu nase ne bo podobna današnji. ‘Cause I was like omg!In ni prijetno, sploh ne.

Zdaj grem ležat… Recimo, da bo pomagalo.Mora.

how-to-reduce-a-fever-1.jpg tenkju!

  • Share/Bookmark
Jan 29

Kar je v bistvu čudež. Po ubijalskih tednih, ki sem jih preživela, sem ponosna nase, da sem še vedno tukaj. Da še vedno diham enak zrak, kot vi in ne tistega nebeškega. O tem kam grem po smtri ni dvoma. Jaz sem poosebljen angelček, sploh po tem, ko se še potrudim in postanem še večji angelček. Nadangel. In imam pravico biti ponosna nase, čeprav nisem. Če bi govorim o počutju tale trenutek, sem žalostna in jezna. Nase, kot večino časa. In sedaj bom tarnala. Kar v bistvu počnem ves čas, razen medtem, ko pač počnem tisto, kar me enači z angeli.

Jaz+piflanje+šola+tekmovanja= katastrofa.  Šola, sovražim te. Tekmovanja, sovražim vas. Jasno? Upam.

Pa vednar, na vsakem tekmovanju, vse ocene prelepe in še vedno se trudim. Sploh ne neham. Pa če vsi stokrat rečejo, da ni treba več. Bom še vedno, kot prava ovnica. In se trudim za vsako oceno, za vsako tekmovanje se žrem že tri tedne naprej, pred tekmovanjem pa tako ali tako skoraj izgubim zavest.

Pa že mam zlato priznanje, sem nadarjena in vse. Ampak ne. Jaz prizadeta osebica, nadalajujem. In še tudi bom. Ker pač hočem popolnost, ki je ne morem doseči. In ravno pred nekaj minutami so se mi zrušile še ene sanje. Državno pri zgodovini. Ena točka, ena sama. Ni še sicer uradnih rezultatov, torej kdo gre naprej kdo ne, ampak vem, da jaz ne. Vem.

O tem, da me cele dneve boli trebuh, sploh ne bi. O tem, da me bo Nejc zapustil, ker nimam skoraj nič časa zanj, še manj. Pa čeprav vem, da me ne bo. Ker je on moj srček, ki mi stoji ob strani. Ker me tolaži, ko sem na dnu1 . Ko jokam, ker me edino on potolaži. In vedno, vedno mi stoji ob strani. Že milijonkrat sem rekla hvala, pa ne bo nikoli dovolj. Hvala. Hvala za vse, kar storiš, hvala za to da si.

O tem, kaj me še čaka, pa ne želim niti razmišljati. Če pa napišem bo vse videti še hujše, bolj resnično. Čakam počitnice. Pa ne tistih naslednjih, jaz hočem poletne. In naslednje leto ne grem več v šolo. Ostala bom doma s svojimi možgani na soncu in čivavo na straži. Uživancija na višku.

Tole leto pa še zdržim. In bom. Recimo.

Sploh pa sem danes želela pisati o nečem drugem. O nečem, kar se mora spremeniti. O nečem, kar bi moralo biti lepo, pa ni. Vendar bo. Vem. Ne, hočem da bo, ker drugače mi bo glava res odletela. Ampak o tem ne bom pisala, ker je drugače, kot če pišem o sebi in mojih skrbeh. Je bolj osebno in bo minilo. Šola pa ne. Ahja.

Danes pa je tui poseben dan. Dan, ko rojstni dan praznuje nekdo poseben. Moj blogec! :D Ne pišem veliko, ampak ko pa, je vpis tako lepo zamorjen, da ga je treba prebrati. Blog… vse najbolše!

pib2275.jpg Izvoli PRELEPO čokoladno torto. Od mene, za tebe.

In danes imam na sporedu počitek. Pesika bo uživala z mano, jaz pa z njo na sprehodu. Vse od prejšnjega razočaranja, je moja glava na počitku. Brez razmišljanja, čeprav tega nisem zmožna. Kako lahko ne razmišljaš. Še takrat, ko ne želim o ničemer razmišljati, razmišljam o tem, zakaj nočem. Začaran krog… In jaz sem vila, ki ga čara. Ki ves čas vleče misli, kot nitke. Moje nitke, moje misli. Ki jih delim. Samo z njim. Včasih še s prijateljicama. Ampak, to niso tiste skrite nitke. Moje skrite misli so zaupane samo njemu. In meni.


---------------------------
  1. približno dvakrat na teden :lol: []
  • Share/Bookmark