Feb 14

In če je danes takšen dan, da se spodobi, bom. Pa ne zato, ker se spodobi, ampak zato, ker želim. Želim ti napisati vse, kar si včasih ne upam povedati. Vse, kar čutim. Vse, kar moraš vedeti. Ker si tisto, kar mi daje voljo do življenja.

In naj se oglasi samo en zakompleksan človek, ki misli, da ima vso pamet sveta v svoji glavi. Ki mi bo pridigal, da prava ljubezen pri štirinajstih ni mogoča. Le zakaj? Mogoče zato, ker pri svojih nivažnokolikokih letih še vedno ni našel svoje? Preberi in zapri, če ti kaj ne paše. In samo ne prepričujte me, da se motim. Ker bom še vedno mislila nanj, ker me bo še vedno objel, se mi nasmehnil, mi dal lupčka, pa če se postavite na treplanice, ker to pri mojih štirinajstih in pri njegovih petnajstih pač ni mogoče. Raje pusti in objemi svojo ženo/punco/partnerico/ljubico/moža/fanta/partnerja in ljubi, ter pusti ljubiti.

Torej lupček, mož moj, danes bom nakladala tebi. Ker želim in ker moram. Zato, ker si včasih ne upam povedati, da te imam rada. Da te ljubim. Ne upam, ker se bojim, da bo slišati smešno, da ne bom znala povedati prav. Ker se bojim… In zato tako rada pišem. Pišem o tebi, o tem koliko mi pomeniš, o vsem.

Poznam te več kot osem let, v bistvu te poznam od rojstva. No ja, vsaj tako so rekli. Od kdaj pa te poznam, poznam? Eno leto in pol? Približno. In v tem času sem te spoznala, odkrila vse o tebi. Vem več stvari o tebi, kot jih vem o sebi. In to mi je tako všeč. Da včasih vem, celo kaj boš rekel, vem, kaj boš storil. Da ti berem misli, da rečeva isti stavek naenkrat. In ljubim, ko se nasmeješ, kadar rečem največjo neumnost na svetu. Ljubim, kadar me zjutraj objameš. Ljubim, ko si dobre volje. In ljubim tebe, bolj kot boš kadarkoli vedel. In oprosti za vse kar storim narobe. Oprosti, če jokam, kadar sem razočarana nad sabo in kadar sploh nočem nehati, čeprav me prepričuješ, da ni res. Včasih pač ne verjamem. In hvala. Za vse, kar storiš zame, za to, da mi stojiš ob strani, kadar ne vem kako.

Ljubim te, vedno te bom. :* :*

  • Share/Bookmark
Feb 13

Petek trinajsti. Moram postati vraževerna? Očitno. Danes so pač bili informativni dnevi za učence devetih razredov in dijake četrtih letnikov. Ponoči sem se trikrat prebudila vsa prestrašena, da sem že zamudila. Pa k sreči nisem. Najprej sem ob devetih lepo pridno sedela in čakala v Kulturnem domu v Velenju. Velenjska gimnazija je bila od prejšnjih nekaj mesecev moja prva izbira, zato sem si jo pač šla ogledat prvo. Predstavitev mi je bila všeč, gimnazijo poznam že malo odprej. So far, so good. Motilo me ni nič, takoj zraven je računalniška šola, kjer bomo imeli tudi informatiko… Na računalniško gre namreč moj honey. <3 Eva in Anja1 tudi čisto navdušeni in odločeni, da se septembra spet srečamo. Gimnazija mi je res všeč, ati je čisto navdušen, ker jo je pač obiskoval tudi sam, mami vesela, ker je blizu… Vse lepo in prav, če bi bila dovolj pametna in bi bil to moj zadnji informativni. Pa sem si pač želela ogledat še eno gimnazijo, ki sem si jo želela obiskovati že od petega razreda dalje. Ker je pač stara, zanimiva, težka… Ker je tisto, kar sem si želela. Letos pa me je odbila prav ta njena “elitnost”, ravnatelj, ki se resnično preveč hvali in celo njihov forum, kjer se kregajo o elitnosti njihove šole. Nič ne rečem, da niso. Ampak zakaj vso to hvalisanje? To me je odbilo, vendar sem si jo vseeno želela spoznati. In tako sva z Evo ob treh sedeli v njihovi telovadnici, skupaj z ogromno devetošolci. Program zanimiv, uživala sem. Potem pa začne ravnatelj s svojim govorom, oziroma slavospevom 1. gimnaziji v Celju. Okej, to sva nekako preživeli… Potem smo šli po učilnicah in na hodniku, na stopnišču Gimnazije Kajuh se je razpletla prava in zelo močna ljubezen. Ljubezen med mano in med to staro, prelepo stavbo. Obožujem jo, ukradla mi je srce. Stavba in pa to, kako so dijaki povezani. Kot neka družina, na katero je ravnatelj ponosen, kot da bi jim bil oče. Usodna ljubezen je bila to in vem, da sem smotka. Smotka, ker sem sploh šla pogledat na to gimnazijo…

Ukradla mi je srce, priznam. Pa vendar, brez ljubezni svojega življenja ne morem. Da bi ga štiri leta videla le ob vikendih? No go. In on je še en vrok, zakaj želim na velenjsko gimnazijo. Zato, da Kajuhovcem pokažemo, da niso elita. Da jim pokažemo, da zmoremo, da jih premagamo! Šala… :D Saj ne, velenjsko gimnazijo bom obiskovala zaradi praktičnih razlogov, ki jih je milijon. In le srce me vleče na Kajuha, vendar je treba včasih tudi razmišljati. In ravno to je tisto, kar bi morala znati najbolje..


---------------------------
  1. sošolki in prijateljici []
  • Share/Bookmark
Jan 29

Kar je v bistvu čudež. Po ubijalskih tednih, ki sem jih preživela, sem ponosna nase, da sem še vedno tukaj. Da še vedno diham enak zrak, kot vi in ne tistega nebeškega. O tem kam grem po smtri ni dvoma. Jaz sem poosebljen angelček, sploh po tem, ko se še potrudim in postanem še večji angelček. Nadangel. In imam pravico biti ponosna nase, čeprav nisem. Če bi govorim o počutju tale trenutek, sem žalostna in jezna. Nase, kot večino časa. In sedaj bom tarnala. Kar v bistvu počnem ves čas, razen medtem, ko pač počnem tisto, kar me enači z angeli.

Jaz+piflanje+šola+tekmovanja= katastrofa.  Šola, sovražim te. Tekmovanja, sovražim vas. Jasno? Upam.

Pa vednar, na vsakem tekmovanju, vse ocene prelepe in še vedno se trudim. Sploh ne neham. Pa če vsi stokrat rečejo, da ni treba več. Bom še vedno, kot prava ovnica. In se trudim za vsako oceno, za vsako tekmovanje se žrem že tri tedne naprej, pred tekmovanjem pa tako ali tako skoraj izgubim zavest.

Pa že mam zlato priznanje, sem nadarjena in vse. Ampak ne. Jaz prizadeta osebica, nadalajujem. In še tudi bom. Ker pač hočem popolnost, ki je ne morem doseči. In ravno pred nekaj minutami so se mi zrušile še ene sanje. Državno pri zgodovini. Ena točka, ena sama. Ni še sicer uradnih rezultatov, torej kdo gre naprej kdo ne, ampak vem, da jaz ne. Vem.

O tem, da me cele dneve boli trebuh, sploh ne bi. O tem, da me bo Nejc zapustil, ker nimam skoraj nič časa zanj, še manj. Pa čeprav vem, da me ne bo. Ker je on moj srček, ki mi stoji ob strani. Ker me tolaži, ko sem na dnu1 . Ko jokam, ker me edino on potolaži. In vedno, vedno mi stoji ob strani. Že milijonkrat sem rekla hvala, pa ne bo nikoli dovolj. Hvala. Hvala za vse, kar storiš, hvala za to da si.

O tem, kaj me še čaka, pa ne želim niti razmišljati. Če pa napišem bo vse videti še hujše, bolj resnično. Čakam počitnice. Pa ne tistih naslednjih, jaz hočem poletne. In naslednje leto ne grem več v šolo. Ostala bom doma s svojimi možgani na soncu in čivavo na straži. Uživancija na višku.

Tole leto pa še zdržim. In bom. Recimo.

Sploh pa sem danes želela pisati o nečem drugem. O nečem, kar se mora spremeniti. O nečem, kar bi moralo biti lepo, pa ni. Vendar bo. Vem. Ne, hočem da bo, ker drugače mi bo glava res odletela. Ampak o tem ne bom pisala, ker je drugače, kot če pišem o sebi in mojih skrbeh. Je bolj osebno in bo minilo. Šola pa ne. Ahja.

Danes pa je tui poseben dan. Dan, ko rojstni dan praznuje nekdo poseben. Moj blogec! :D Ne pišem veliko, ampak ko pa, je vpis tako lepo zamorjen, da ga je treba prebrati. Blog… vse najbolše!

pib2275.jpg Izvoli PRELEPO čokoladno torto. Od mene, za tebe.

In danes imam na sporedu počitek. Pesika bo uživala z mano, jaz pa z njo na sprehodu. Vse od prejšnjega razočaranja, je moja glava na počitku. Brez razmišljanja, čeprav tega nisem zmožna. Kako lahko ne razmišljaš. Še takrat, ko ne želim o ničemer razmišljati, razmišljam o tem, zakaj nočem. Začaran krog… In jaz sem vila, ki ga čara. Ki ves čas vleče misli, kot nitke. Moje nitke, moje misli. Ki jih delim. Samo z njim. Včasih še s prijateljicama. Ampak, to niso tiste skrite nitke. Moje skrite misli so zaupane samo njemu. In meni.


---------------------------
  1. približno dvakrat na teden :lol: []
  • Share/Bookmark
Dec 25

Ne vem, s čim sem si zaslužila. V torek sem bila naročena k svoji ortodontinji. Že ob sedmih zjutraj sem sedela na njenem groznem stolu in upala na čim boljše novice. Najprej mi pregleda zobe. Zraven je ene trikrat rekla super, zato sem začela upati na najboljše. Pa ni šlo. Zamenjala mi je gumice zgoraj, potem pa se je pripravila na namestitev aparata še spodaj. Sploh ni preveč bolelo, me pa zato zdaj.  Zdej pa, če kdo rabi strelovod… Tukii sem js! Ohh, I just wanna cry now. Ko srečam ortodontinjo  naslednjič, ji bom “prijazno” povedala, da mi je uničlila praznike.

Včeraj smo imeli doma namreč takoo dobro večerjo, jaz sem pojedla pa cele tri grižljaje. Mah… Razen tega, da me grozno bolijo zobje, mi je aparat odrgnil še vso notranjo stran ustnice, tako da se počutim kot invalid.Najhuje je pa, da muk sploh še ni konec. Januarja me čaka vrtanje moje prelepe šestice in to pri zobozdravnici, ki ti luknjo zvrta v sredino glave! Oh, že zdaj me je strah. Potem pa še namestitev obročkov na šestice in spet en teden životarjenja ob vodi in jogurtih. Damn.

Enivej, to sploh ni glavno danes. Čeprav zgleda tisto zgoraj grozno depresivno, sem v bistvu zelo dobre volje. Saj je vendar božiiič. Meni najljubši praznik, od lani še 100x bolj :) . Kot sem že omenila, smo včeraj imeli zeloo dobro večerjo, ki sem jo po večini uživala le z očmi… Prej smo počistile še celo hišo, ki ni ravno mala, ampak dobro. Po večerji, smo se vsi usedli pred jelko in spet sem čutila tisti pravi božični duh, ki ga zadnjih nekaj let nisem. Čisto vsi smo bili nekako prifrknjeno nasmejani in veseli. Potem smo se hitro odpravili k maši v Gorenje. Oh ja, maša. Cerkev je res mala, tako da smo mi seveda stali. Dobro, pač. Sicer mi je bila wanna be polnočnica zelo všeč, ker je bilo vse spet nekako magično. Po dobri eni uri me je sicer že grozno bolel križ, se pač vidi, da nisem navajena stanja :D . In končno je tudi maša minila. Pokleknem, se obrnem in hočem ven iz cerkve. Pa mi ni uspelo, ker se stare micke starejše gospe tako guzijo ven. Ah dej, a morš bit lih eno sekundo po maši doma? Stare gospe imam zelo rada, res! Samo tole gužvanje pa potiskanje… :roll: Ker so pa tako majhne in krhke, se jih pa niti dotaknat ne upam… No, dost o njih. Sploh dost o maši :D .

Spat sem šla okrog 11. Zbudila sem se pa okrog 8. Hitro stekla gledat pod jelko, otrok js :D . Ress sem zelo vesela, da obstaja tako prijazen Božiček. Najbolj sem se razveselila pisma, v katerem je pisalo, da leče še dobim. Juhej, spet bom videla, brez teh očal :cool: .

Zdle gre pa še sneg in mislim, da je to eden najlepših božičev v mojem življenju. Samo še nekaj more minit pa bo res :D .

  • Share/Bookmark
Dec 18

Oujea! Zlata, zlata, zlata. Wo, wo, wouuuu!! Čiiist hepiiii :D

Zlatoooooo sm dobla pr biologiji :D

Yeeeah! :D

Druga nism zmožna napisat :oops:

  • Share/Bookmark