Sep 01
  • Share/Bookmark
Jul 11

Končno priznam, da sem izredno sebično bitje. Vse obtožbe sem do sedaj uspešno zavračala, ampak… priznam. Prva moram pod tuš, edina rabim posebne škorenjčke za dež, dežnik brez ene napakice, rabim sončna očala za sonce, najboljšo bundo za sneg… Če to ni sebično, potem ne vem. Sebična sem pri posojanju svoje postelje. Tudi pri deljenju le te.

Danes me napada en prav nesramno izgledajoč bavil. Eden, ne več njih. Čeprav je ogromen, tak, ki lahko naenkrat obvladuje vse močne objekte v mojem telesu. Glavo, njene izhode (nos, ušesa, grlo), vse moje mišice, ki so že same po sebi taaako močne1 in ceeelo mali mezinček na levi nogici. In to en sam mali bacilček. Vem, da je osamljen napadalec, saj vse moje obrambne sisteme napada z isto in enako strategijo.  Zavajanje! Mali pizdek.

Zaradi malega vsiljivca sem danes mirno prespala jutro, del dopoldnea in svoje telo na noge postavila šele blizu magične meje. :) Potem sem slepa in povaljana (khm, zaradi spanja, seveda)2  stala pred štedilnikom in se trudila, da mi glava ne bi padla v juho ali kakšno drugo prav nesramno ponujajočo se posodico. Skušnjave so bile hude, ampak mi je uspelo. Po kosilu sem svoje okončine spet lepo spravila na varno pod odejo in kovter.

Samo male radodajke me lahko danes pripravijo do funkcioniranja. Nisem sama kriva, vse zanikam, krvio je ponujanje. Le zakaj se mi zadnje čase ponujajo prav vse stvari, ki jih zazna moje oko? Ne bo dobro, res ne…

Oh, kravica moja, kako si lepa ob dneh, ko me mali vsiljivci prisilijo, da sem požrešno sladoksnedna.

Kako neizmerno se veselim ponedeljkovega jutra, ko me čaka prebadanje mojih skorajkomolčnih žil. Straha pred labaratoriji in injekcijami in podobnimi tekočimi rečmi me niti sram ni več. Ćeprav se stare mame še vedno niso navadile mojega bledo izgledajočega obraza, s solzami napolnjenih oči in tresočih kolen, ki so jih dolžne gledati nekajkrat na leto, ko sama prav pridno ukazujem nožicam naj dajo mir. Na moje prošnje in ukazovanja, celo podkupovanja, odgovarjajo počasi, ampak zanesljivo. Po vsem odvzemu in omedlevanju so kmalu spet sposobne ubrati tempo, ki so ga navajene. Navajeni, nožici moji.

Nora sem na bling bling zadevščine. Moja nova pridobitev, to zeelo potrjuje, čeprav se sama tolažim, da si je sama ne bi nikoli privoščila. Za to pa so prijateljice. Smotke.

Stvarca je presneto fotogenična.

Po odstranjenih delčkih, ki mi pač niso bili všeč, je še vedno najbolj bling stvarca v moji zbirkici.

Navdušena sem nad soncem, čeprav me danes prav pocestniško greje le skozi okno. Navdušena sem nad občutki, ki jih iz mene izvabi sonce. Saj pravim, da me zadnje čase obdajajo le že skoraj neokusno obnašajoč se majhne stvari. Ah ne, lažem. Sploooh niso neokusne, prav takšne so kot jaz.

Navdušena sem nad majhnimi bunkicami rdeče barve, ki jih je sproduciral majhnizeleni grmiček. Ribeeez. Zavračam vse očitke na račun nespodobnosti na spodnji slikci. Nisem sama kriva, da se mi ribez ponuja kar sam, rdeči nohtki so pa hot. Pičkasto hot. :cool:

Aaah, saj, tole iz mene dela bacilček. Prisežem, da je kriv on. Pizdek mali. Zdej grem spet v posteljo, ker sem ugotovila, da sem danes čudna. Kriva je vročina, majkemi. :mrgreen:


---------------------------
  1. me wish :mrgreen: []
  2. o moji sleposti zjutraj in otipavanju oči, ki ji sledi drugič []
  • Share/Bookmark
Jun 24

Pika. Ne tri pike, niti vejica. Samo pika. Dokončna. Ker je konec, konec nečesa. Konec otroštva? Za marsikoga.

Zame ne, ker sem pač otroček in bom to še kar nekaj časa. To ugotavljam skoraj vsak dan, da rabim nekoga, ki skrbi zame. Čudna sem, ja.

Niti pisati ne znam več… Ne tako kot bi želela, po vrsti in vse. Pišem enako kot čutim. Zmešnjavo čustev, za cel klobčič veselja, bolečine, žalosti, pričakovanja, bolečine, veselja, bolečine. Bolečine. Prekleta bolečina.

Dokončno je konec osnovne šole. Sošolce bom pogrešala, sošolke še tisočkrat bolj. Z večino se bomo še vedno videvali, ampak to ne bo to. Ne bo smeh med odmori, nore izjave, vse. Ne bo isto.

Žal mi je nekaterih. Imeli smo piknik, sami in imeli smo se super. Vsaj tisti, ki smo bili skupaj. Žal mi je, jokala sem. Ker sem jih gledala, ker sem ugotavljala kaj smo postali. Spremenila sem se sama, veliko tudi oni. In najbolj me boli za punco… Pred šestimi leti bi umrla zanjo. Spremenila se je, tudi jaz. Ker nisem več majhna ovčka, ki bi naredila vse kar ji je ukazano. Ne, še vedno sem vodljiva in slepa, ampak vsaj malo močnejša sem postala. Ne vem, kdaj se je najino prijateljstvo izgubio, zbledelo. Skupaj sma v šolo in vrtec hodili več kot 10 let. In sedaj se pogovarjam le tako bežno. To in tisto, konec. Boli, ker sem verjetno veliko kriva sama, ampak veliko ne. Veliko je tudi na njeni strani, ampak je kar je. Upam, da se še vidimo, da bom še lahko z njo preživela tiste prelepe ure. Upam. (In srce zaboli, ko te pogledam.) In vsi ostali, spremenili smo se. Nekateri tako, drugi drugače. Vsem želim, da se imajo lepo. Da se spet srečamo. Kot takrart, ko smo se z nekaterimi srečali prvič. Ah.

Ljubim jutrišnji praznik. Prav zato, da sem lahko doma. Da mi ni treba zjutraj vstati ob šestih, iskati oblek.. Oprijete kavbojke… kaj zraven? Hm.. okej, dobro. Špičaki, ijap. Leče noter, počesat, zobe umit… Mamiii, gremo. Delam. Ja, resno. Počitniško delo. Všeč mi je, le vstajanje…In če mi samo en človek po koncu dela reče, da naj le še enkrat napišem Občina Šmartno ob Paki, obljubim, da ga bom lastno ročno pretepla s šestilom. Majkemi.

Rada bi napisala, da komaj čakam vikend, da gremo ven. A-a, dež. Dež, veš kako te sovražim? Sej ne rečem, vse lepo, kadar se mi da ždet noter. Aaaampak, poletnje je bemumast. Naj bi bilo. Hočem poletje.

Brez svojih ljudi bi skočila čez okno. Ne, spodej je trava. Okej, balkon? Nee, spodaj je avto. Hm… Očitno bom morala preživeti.

Vpisala sem se. V srednjo šolo. In nikoli, res, nikoli več ne bom šla na nivažnokako avdicijo več! Preživela sem, ampak, jaz ne morem peti sama. Resnično ne, ker kar zacvilim kot miška. Šola je…šola, pač.

Nisem volje za izpovedovanje. Sovražim trenutke, ko stojim z dežnikom na eni rami, pred trgovino, vsem na očeh, ko mi zvoni telefon, gre dež, v eni roki držim malico, z drugo ramo poskušam loviti dežnik in brskam po torbici za presnetim telefonom. Sovražim! Sovražim, ko stojim sama pred vsemi, kriva vsega. Sovražim, da nisem nikol ponosna nase. Nikoli, niti z nabasano mapo, ki hrani ves moj trud, moje spričevalo, priznanja. Nisem ponosna nase, niti s to mapo. Nisem. Sovražim, da se nikol ne postavim zase. Vedno se skregam, potem pa kot majhen kuža po tiho spet prilezem nazaj in se opravičim. Vedno.

Zakaj so vse najboljše punce že zasedene. Vsaka s svojo najboljšo prijateljico. Ja, imam Nejca (hvalabogu zanj), ampak včasih bi rada samo eno punco. Samo eno, ki bi jo zanimale moje stvari. Moji nohti, lasje, samo eno, da bi šla z mano po trgovinah. Ni je… ker na koncu ugotovim, da vsaki nekaj manjka. Seveda imam svoje babnce, svoje bejbe, z njimi uživam. Pa vendar, vsaki nekaj manjka. In ne, ne tega ne morem spregledati. Vsak naj bi imel svojo sorodno dušo. Eno že imam, vendar rabim še eno. Sem pač sebična, jebat ga. Grozno grdo govorim, ampak tako se počutim. Kot dekle v sami strgani srajčki, z umazanimi noggami, rokami in obrazom. Sama, stoji zunaj, na mrazu. In išče nekoga, ki bi jo imel rad.

Dragi, ljubim te. Veš? Vem, da veš. In resnično, ne morem verjeti, da bo v petek minilo leto in pol. Leto in pol od tistega božiča. Od tistega božiča, ko sem vsa zaspana počasi zapirala svoje oči, razmišljajoč le še o zvezdah in snegu. in od tistega trenutka, ko se je vse spremenilo. Ko si prišel. V moj milni mehurček, ki je bil prej samo moj. Samo moj, moj teritorij, prostor, ki sem ga do potankosti poznala le jaz. Dovolim ti, da ga raziskuješ, kaj pa naj. Tako ali tako vedno postanem mehka, ko le omeniš stvari, ki jih nikomur drugemu ne bi dovolila. Ko ležiš na mojih laseh, ko me cuka, ko me špikaš s komolcem v oko, ko mi koleno tiščiš v hrbet (vse nenamerno, seveda). Za vse to, bi bili drugi kaznovani. Kako naj se jezim nate? Ne vem, ne znam. Ker me pogledaš s svojimi zelenorjavimi očmi in se spremenim v jagodni puding. Obožujem jagode. Ljubim te, veš?

Vse postaja belo. Ne vem zakaj, ne vem kako. Samo vem. Rabim čas zase, počitek in sonce. Drago moje sonce, kje se skrivaš. Rabim te.

Belo. Pomešano z rumeno. Bela in rumena pomešani z bleščicami. Teh le malo, za okras.

Rabim, upam, ljubim.

Češnje, odšle so. Pogrešam jih. Nektarine, breskve, ljubice moje. Jagode.

Rabim muciko. Mlado mačko, rabim. Resno, Tačka je sitna. Kot muha, ker ves čas skače po meni. Ampak jo imam rada. Moja pesika mala. Ampak še zmeraj rabim mačko. Resno.

Ljubim.

(Zadnje čase sem čudna. Sama se težko razumem, vse je drugače. Samo še Nejc me lahko prebere. Še on težko velikokrat. Zadnje čase sama sebi težko berem misli in občutke. Ne trudi se razumeti, ne boš. Verjemi. )

  • Share/Bookmark
Jun 13

In ne, tega nismo prakticirali, le zanimalo nas je kako bi izgledalo :mrgreen: Bilo je super, res. Valeta, razen nekih manjših stvari, ki bi lahko bile boljše, odlična. Po valeti tisti sprevod, ko smo prvič v zgodovini vseh generacij hodili po levem pasu ceste, kot povorka in le malo manj kot 30 ljudi nas je izgledalo tako veliko. Pred Hišo mladih smo na travi tako plesali, v krogu… bilo je lepo.

Imam lepe spomine. Na svojo generacijo, ki je res nekaj posebnega. Na svoje sošolce in sošolke. Res, da niso vsi takšni, kot bi lahko bili. Pa še vedno jih bom vse pogrešala. In na srečo odhaja moja najboljša prijateljica z mano v šolo, še ena sošolka z nama. Nejc v šolo, ki stoji 200 metrov od naše gimnazije, če ne še manj, veliko sošolcev pa tudi v šole razdrobljene na območju 500 metrov. Nekaj jih sicer odhaja tudi v Celje, ampak verjamem, da če bom koga potrebovala, ga bom videla, ko bom hotela.

Nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo. A, vem, da si bomo spet segli v roko. <3

Pogrešala vas bom. Ker nihče, nihče me ne bo naučil toliko kot ste me vi. Da nisem vedno pomembna le jaz, da je treba sprejemati tudi druge, v zadnjem času me učite, da sem pomembna. Naučili ste me sprejeti izgubo. Izgubo, o kateri še vedno nočem in ne morem pisati, čeprav je minilo od nje že pet let… Ne morem. Ker je bilo tako hudo, za vse nas.

Sicer uživam. Če lahko. Zadnje čase veliko jočem, zaradi nepomembnih in tistih zelo pomembnih stvari. Ki vse bolij. Lomijo, drobijo. Srček, spomine, občutke, doživetja. Vse, v čisti prah. In spet obstaja polovica, ki tega noče. Ki igra mojstra, nekoga, ki lahko vse popravi, vse naredi enako kot prej. Velikokrat ne uspe. Čeprav postanem čisto hladna, da bi lahko odbila tisti občutek bolečine, ki leze vame. In vem, da hlad veje iz mene, pa velikokrat ne pomaga. Zadnje čase sem sitna. Ne sitna kot ponavadi, ampak sitna…

Včeraj se je pokazalo, kakšni so nekateri ljdje. Kakšni so v resnici. Mogoče celo sama kdaj izgledam zlagano, čeprav vem ,da sama sebi ne lažem nikoli. Četudi bi rada, ne morem. Ampak ljduje, ki jih imam rada, so včeraj uničili tiste iluzije (očitno so to bile), ki sem si jih ustvarila o njih. Tiste zavese, tisti oklep, o katerem je ves čas govoril učitelj, ki je res najboljši učitelj, kar jih obstaja. Eden najboljših. Zavese so se strgale, oklep stopil, iluzije umrle. Zanje mi je žal. Za iluzije, še bolj za ljudi. Ker jih imam še vedno rada, ne glede na to kaj so sedaj. Ker jih poznam tudi v čisto drugačni luči.

Zato pa sem druge ljudi zagledala spet čisto drugačne. Te lepe, prijazne, prijateljske.

Važno, da imam ob sebi še zmeraj človeka, ki me ima rad. Ima rad in me ima čas imeti rad. Me lahko ima rad, imam jaz rada njega. In je človek, ki se trudi zame, ki mu je mar. Nejc, oprosti. Saj veš… In ostani. Prosim.

Pogrešala bom te dni.

Vesela sem, da so počitnice. Ker sem komaj čakala te poletne dni. Čeprav danes nisem v razopoloženju, da bi lahko uživala sonce, vem, da bom kmalu. Potem se začnejo tiste nepozabne počitnice, ker bodo zadnje. Zame.

Šola… imam jo rada. Po čisti pravici. Letos sem bila menda pridna, čeprav tega sama ne bom nikol priznala. Od vseh ocen, sem dobila eno samo štirico.. Pa vseeno. Ta štirka mi je tako grozna, kot bi bila enka. Perfekcionizem, pa to. Heh, ja.

Jagode, Savinja, lubenica, TI, sonce, morje (?uuuuuuuuuupam)… Poletje bo najino. <33

Plešem z ravnateljem. Grozno, heh.

Leeej, Nejc je bil taaaak lepi. Roza srajca :) .

2gether 4ever

iiii.

“zlati” učenci. Raje bi bila srebrna, zlata mi nikoli ni bila preveč pri srcu :) .

Dragi, ko bo velik. <3

  • Share/Bookmark
Maj 23

It was one nice trip! :cool:

Ja, Solnograd se tako lepo sliši, sploh ko pomislim na včeraj. Na vse prelepe trenutke, razglede, dotike, misli, na vso veselje, vse smeh in tudi tiste solzice v očeh. Vse je bilo popolno, razen nekaj mojih presneto nepotrebnih izpadov.

Solnograd.. samo še grad bi zamenjala z mestom, a bi bilo popolno ime. Vendar se Solnomesto ne sliši tako, hmmm, mogočno? Mesto soli… upam, da je to njihov slogan :D   . Sama bi ga z veseljem nadela temu prelepemu košču Avstrije.  Solnograd, solnograški… ah, prefektno.

Predlani Dunaj, lani München, včeraj Salzburg.. kaj bi si še naj želela? Pa si. Lubenico, tisto s tržnice… tisto s tržnice v Izoli :mrgreen: Zahtevna, pač.In tako čisto mimogrede, zakaj se mi vedno zdi, da bi se morala lubenica pisati z j? Smotka sem, lubenica se tako lepo sliši. :D   Ljubenica? :bruh:

Če je bilo lani lepo, je bilo letos super fino fajn. Pogled na mesto s samostana, rudnik soli z najboljšim vodičem ever, najboljšimi drčami in najboljšo ladjo, stojnice, vodne igre.. Vse!

Na stojnicah smo se toliko presmejali ob vseh majicah, ki si jih izmislijo Avstrijci. Sploh tista, da ni kengurujev v Avstriji je originalna.Tudi majica z gorami namesto adidas znaka je super. Vse smešno, ja :D .

Mozartove hiše res nimam v dobrem spominu. Pa ne zaradi tega kakšna je, ampak zaradi stvari, ki so se mi dogajale notri. To je bil eden mojih nepotrebnih izpadov.

Med sprehajanjem po solnograških ulicah nas je prestrašilo gremenje in črni oblaki, ki so se pojavili nad mestom. Kmalu so začele padati debele kaplje, ki so kmalu ponehale, zato smo se odločili, da stečemo do avtobusa. Wrong! :D Začela je padati toča… ni bilo prijetno, pa vendar. Saj je hitro minilo.

Cela ekskurzija je bila prelepa, vse mi je bilo všeč, sploh tisti trenutki na samem. Sama s sabo in Nejcom. In smešno je, ko imam slovenistične prebliske. Ko sem na vrhu samostana ugotovila, da neka beseda sploh ni slovenska. Ko že nekaj časa razmišljam o sklanjanju imena Nejc. Nejčev? Z Nejcem, Nejcom? Hm.. zanimivo.

Hvala ti… za prelepe trenutke, za vse. <3 :***image.php?item_id=1390231524&size=3&main=1

Ker že ravno pišem in se to ne dogaja pogosto.. :oops: Koliko sem stara? 15. Kako se obnašam? Letom primerno, velikokrat otročje, nikol odraslo. In mrazi me, ko berem bloge/forume/gledam netloge/facebooke/kajvemkajše in s težavo preberm in pogledam vse tekste in vse slike. Eiii, kko si. Ist te fuŁ missam, p tii? Aia, seii pridm tkoiii, mwaaa voliiim te. aiiiid<333 Aia, puuuzdrav miii Moio SeeKiiico. Voliiiim vaju punooo. F.s.m.ta. (Ne trudite se brati.) Ne, nooo, oči mi krvavijo. In nage slikice ali pa tiste skoraj nage me prislijo da zardim. Jaz.. pa sploh nisem tista, ki bi me moralo biti sram. Sem najstinca, mnogokrat pišem ne slovnično, po domače, tudi vseh pravil še niti približno ne poznam, rada pišem angleško, tudi govorim, imam izpade, ko se afnam z različnimi ombji, wtfji, whatever, vsemi angleškimi besedami. Ampak. Tega ne počnem velikokrat, ne pišem takin znam uporabljati j. Pa če je rumena moja daaaleč najljubša barva, ne bi mučila oči tistih, ki si mogoče želijo prebrati moje genialne domislice. Uporabljam xD-je, ^^, nikoli pa ne pišem v emo pisavi (in, brez napadanja. Emoti me ne motijo…pač, če želijo, naj.) in vseh jezikih, ki jih “tako obvladam”.

Najstniki.. :roll: :D Rajši bi bila še vedno otroček, na peskovniku z lopatko v roki.  Ahh, važno, da je poletje tukaj. Moja koža je tako vesela, da ne govorim o vseh drugih znakih. Ne čakam na maj. Čakam poletje, tudi če je meseca januarja.

  • Share/Bookmark