Avg 31

Poletje odhaja… Daleč. In vedno bolj je mraz, zjutraj, zvečer. Ob šetih zvečer, ko še sije sonce, je mraz. V hiši je mraz. Sovražim mraz. Vse lepo naj bi se enkrat končalo. Zakaj že? Mislim, če so stvari lepe, zakaj morajo oditi. Pffff, ampak je res. Prekleto res je. Kot odhaja tudi poletje, tisto zadnje poletje, ki je lahko bilo še čist moje in čisto drugačno. Pardon, najino. Ampak živim za naslednje poletje, ki ga bova znala sama narediti popolnega.

Morje. Letos najlepše, s tabo. Ljubim jutra, ko se zbudim v tvojem objemu ali nekje pod tvojo glavo ali s svojo glavo nekje pri tvojih nogah, jutra, ko se zbudim na tebi, jutra, ko imam vse svoje lase razmetane po tvojem obrazu. Jutra, ko se šele čez nekaj minut zavem, da sem sanjala res najbolj weird sanje svojega življenja. Sanje, ki so vključevale dejanja, za katere sem nekaj časa krivila tebe. JUtra, ko skačem po tebi in ti kradem odejo, da bi že končno vstal. Jutra. S tabo.

…in kaj bi ustnice brez poljubov?

Jutri je začetek novega. Srednješolskega življenja, ki bo gotovo drugačno. Upam, da lepo. Ampak bo boleče. Ker me vsa pogrešanja res prizadanejo, tisti dnevi, ko jih preživim brez tebe, so boleči. In čeprav doživim s tabo toliko sreče, mi to kronično pogrešanje pušča rane. Ranice. Ampak jih boš zacelil. Vem. Če ne drugače s tistimi nasmehi, kadar bom spet bleknila kaj takoo smešnonerodnega, da se boš prav moral nasmehniti.

…in dotiki brez strasti?

Včasih si želim, da bi bila 10 let starejša. Oba. Da bi se spoznala, se poročila in imela otroke. Ker mi ti otroci in poroka predstavlja nekaj trajnega in trdnega. Ampak… ko pomislim bolje, vse to res potrebujeva? Res potrebujeva neko javno priznanje? Nep. Spljoh. Ljubim te, ne glede na vse. Ne glede na vse druge ljudi in stvari. Ker si moj možek in jaz sem tvoj sonček.

Ljubim te. Za vedno.

..in… kaj bi jaz.. brez tebe?

Heart.jpg

In oprosti.

  • Share/Bookmark
Jun 24

Pika. Ne tri pike, niti vejica. Samo pika. Dokončna. Ker je konec, konec nečesa. Konec otroštva? Za marsikoga.

Zame ne, ker sem pač otroček in bom to še kar nekaj časa. To ugotavljam skoraj vsak dan, da rabim nekoga, ki skrbi zame. Čudna sem, ja.

Niti pisati ne znam več… Ne tako kot bi želela, po vrsti in vse. Pišem enako kot čutim. Zmešnjavo čustev, za cel klobčič veselja, bolečine, žalosti, pričakovanja, bolečine, veselja, bolečine. Bolečine. Prekleta bolečina.

Dokončno je konec osnovne šole. Sošolce bom pogrešala, sošolke še tisočkrat bolj. Z večino se bomo še vedno videvali, ampak to ne bo to. Ne bo smeh med odmori, nore izjave, vse. Ne bo isto.

Žal mi je nekaterih. Imeli smo piknik, sami in imeli smo se super. Vsaj tisti, ki smo bili skupaj. Žal mi je, jokala sem. Ker sem jih gledala, ker sem ugotavljala kaj smo postali. Spremenila sem se sama, veliko tudi oni. In najbolj me boli za punco… Pred šestimi leti bi umrla zanjo. Spremenila se je, tudi jaz. Ker nisem več majhna ovčka, ki bi naredila vse kar ji je ukazano. Ne, še vedno sem vodljiva in slepa, ampak vsaj malo močnejša sem postala. Ne vem, kdaj se je najino prijateljstvo izgubio, zbledelo. Skupaj sma v šolo in vrtec hodili več kot 10 let. In sedaj se pogovarjam le tako bežno. To in tisto, konec. Boli, ker sem verjetno veliko kriva sama, ampak veliko ne. Veliko je tudi na njeni strani, ampak je kar je. Upam, da se še vidimo, da bom še lahko z njo preživela tiste prelepe ure. Upam. (In srce zaboli, ko te pogledam.) In vsi ostali, spremenili smo se. Nekateri tako, drugi drugače. Vsem želim, da se imajo lepo. Da se spet srečamo. Kot takrart, ko smo se z nekaterimi srečali prvič. Ah.

Ljubim jutrišnji praznik. Prav zato, da sem lahko doma. Da mi ni treba zjutraj vstati ob šestih, iskati oblek.. Oprijete kavbojke… kaj zraven? Hm.. okej, dobro. Špičaki, ijap. Leče noter, počesat, zobe umit… Mamiii, gremo. Delam. Ja, resno. Počitniško delo. Všeč mi je, le vstajanje…In če mi samo en človek po koncu dela reče, da naj le še enkrat napišem Občina Šmartno ob Paki, obljubim, da ga bom lastno ročno pretepla s šestilom. Majkemi.

Rada bi napisala, da komaj čakam vikend, da gremo ven. A-a, dež. Dež, veš kako te sovražim? Sej ne rečem, vse lepo, kadar se mi da ždet noter. Aaaampak, poletnje je bemumast. Naj bi bilo. Hočem poletje.

Brez svojih ljudi bi skočila čez okno. Ne, spodej je trava. Okej, balkon? Nee, spodaj je avto. Hm… Očitno bom morala preživeti.

Vpisala sem se. V srednjo šolo. In nikoli, res, nikoli več ne bom šla na nivažnokako avdicijo več! Preživela sem, ampak, jaz ne morem peti sama. Resnično ne, ker kar zacvilim kot miška. Šola je…šola, pač.

Nisem volje za izpovedovanje. Sovražim trenutke, ko stojim z dežnikom na eni rami, pred trgovino, vsem na očeh, ko mi zvoni telefon, gre dež, v eni roki držim malico, z drugo ramo poskušam loviti dežnik in brskam po torbici za presnetim telefonom. Sovražim! Sovražim, ko stojim sama pred vsemi, kriva vsega. Sovražim, da nisem nikol ponosna nase. Nikoli, niti z nabasano mapo, ki hrani ves moj trud, moje spričevalo, priznanja. Nisem ponosna nase, niti s to mapo. Nisem. Sovražim, da se nikol ne postavim zase. Vedno se skregam, potem pa kot majhen kuža po tiho spet prilezem nazaj in se opravičim. Vedno.

Zakaj so vse najboljše punce že zasedene. Vsaka s svojo najboljšo prijateljico. Ja, imam Nejca (hvalabogu zanj), ampak včasih bi rada samo eno punco. Samo eno, ki bi jo zanimale moje stvari. Moji nohti, lasje, samo eno, da bi šla z mano po trgovinah. Ni je… ker na koncu ugotovim, da vsaki nekaj manjka. Seveda imam svoje babnce, svoje bejbe, z njimi uživam. Pa vendar, vsaki nekaj manjka. In ne, ne tega ne morem spregledati. Vsak naj bi imel svojo sorodno dušo. Eno že imam, vendar rabim še eno. Sem pač sebična, jebat ga. Grozno grdo govorim, ampak tako se počutim. Kot dekle v sami strgani srajčki, z umazanimi noggami, rokami in obrazom. Sama, stoji zunaj, na mrazu. In išče nekoga, ki bi jo imel rad.

Dragi, ljubim te. Veš? Vem, da veš. In resnično, ne morem verjeti, da bo v petek minilo leto in pol. Leto in pol od tistega božiča. Od tistega božiča, ko sem vsa zaspana počasi zapirala svoje oči, razmišljajoč le še o zvezdah in snegu. in od tistega trenutka, ko se je vse spremenilo. Ko si prišel. V moj milni mehurček, ki je bil prej samo moj. Samo moj, moj teritorij, prostor, ki sem ga do potankosti poznala le jaz. Dovolim ti, da ga raziskuješ, kaj pa naj. Tako ali tako vedno postanem mehka, ko le omeniš stvari, ki jih nikomur drugemu ne bi dovolila. Ko ležiš na mojih laseh, ko me cuka, ko me špikaš s komolcem v oko, ko mi koleno tiščiš v hrbet (vse nenamerno, seveda). Za vse to, bi bili drugi kaznovani. Kako naj se jezim nate? Ne vem, ne znam. Ker me pogledaš s svojimi zelenorjavimi očmi in se spremenim v jagodni puding. Obožujem jagode. Ljubim te, veš?

Vse postaja belo. Ne vem zakaj, ne vem kako. Samo vem. Rabim čas zase, počitek in sonce. Drago moje sonce, kje se skrivaš. Rabim te.

Belo. Pomešano z rumeno. Bela in rumena pomešani z bleščicami. Teh le malo, za okras.

Rabim, upam, ljubim.

Češnje, odšle so. Pogrešam jih. Nektarine, breskve, ljubice moje. Jagode.

Rabim muciko. Mlado mačko, rabim. Resno, Tačka je sitna. Kot muha, ker ves čas skače po meni. Ampak jo imam rada. Moja pesika mala. Ampak še zmeraj rabim mačko. Resno.

Ljubim.

(Zadnje čase sem čudna. Sama se težko razumem, vse je drugače. Samo še Nejc me lahko prebere. Še on težko velikokrat. Zadnje čase sama sebi težko berem misli in občutke. Ne trudi se razumeti, ne boš. Verjemi. )

  • Share/Bookmark
Jun 16

I’m not a perfect person There’s many things I wish I didn’t do But I continue learning I never meant to do those things to you And so I have to say before I go That I just want you to know

I’ve found out a reason for me To change who I used to be A reason to start over new and the reason is you

I’m sorry that I hurt you It’s something I must live with everyday And all the pain I put you through I wish that I could take it all away And be the one who catches all your tears Thats why i need you to hear

I’ve found out a reason for me To change who I used to be A reason to start over new and the reason is You

and the reason is You [x3]

I’m not a perfect person I never meant to do those things to you And so I have to say before I go That I just want you to know

I’ve found out a reason for me To change who I used to be A reason to start over new and the reason is you

I’ve found a reason to show A side of me you didn’t know A reason for all that I do And the reason is you

In to je vse kar moraš vedeti.

Čeprav znam tako lepo opisati vse občutke, ki me grejejo ob uživanju s tabo, znam povedati in napisati kaj čutim do tebe… Nikol se ne bom znala opravičiti. Tako opravičiti kot si zaslužiš.

Oprosti… za vse. Za stvari, ki jih delam narobe, pa se včasih sploh ne zavedam, da so napačne. Za neizrečene besede, za tiste, ki ne bi smele biti izrečene. Za dejanja, ki bolijo.

Prosim… naredi ta dan lep, tako kot znaš. Kot je bila sobota prelepa, nedelja magična. Prosim. Samo to.

i-sorry.jpg

Ker vedno.. vedno moiraš biti tu. Ker ne znam več biti sama s sabo, ker sem premagala veliko svojih strahov, ker sem postala oseba, ki si nekaj upa. Ker sem še vedno deklica, ki prosi, največkrat samo z očmi.

In je smešno, ko se kregama. Ne smešno za naju, ker boli… ampak smešno je zakaj. Ker se kregama zaradi stvari, ki jih potem takoj pozabiva… Ne vedno, ampak velikokrat. In je smešno, ko le sediš in si tiho… jaz pa kričim nate s svojim dekliškim glasom, napol prelomljenim zaradi joka in si želim, da bi le dvignil glavo, me objel in rekel naj neham. Samo to.

Verjamem, da pridejo lepši časi. Ki so se že začeli, le postati morajo trdni. Trdni kot stebri, kot neizrečene besede, ki mi skačejo v glavi. Kot misli, ki delajo prevale v tvoji glavi. Ko bo to obdobje postalo tako trdno, kot sva midva. Skupaj.

Ljubim te.

  • Share/Bookmark
Maj 23

It was one nice trip! :cool:

Ja, Solnograd se tako lepo sliši, sploh ko pomislim na včeraj. Na vse prelepe trenutke, razglede, dotike, misli, na vso veselje, vse smeh in tudi tiste solzice v očeh. Vse je bilo popolno, razen nekaj mojih presneto nepotrebnih izpadov.

Solnograd.. samo še grad bi zamenjala z mestom, a bi bilo popolno ime. Vendar se Solnomesto ne sliši tako, hmmm, mogočno? Mesto soli… upam, da je to njihov slogan :D   . Sama bi ga z veseljem nadela temu prelepemu košču Avstrije.  Solnograd, solnograški… ah, prefektno.

Predlani Dunaj, lani München, včeraj Salzburg.. kaj bi si še naj želela? Pa si. Lubenico, tisto s tržnice… tisto s tržnice v Izoli :mrgreen: Zahtevna, pač.In tako čisto mimogrede, zakaj se mi vedno zdi, da bi se morala lubenica pisati z j? Smotka sem, lubenica se tako lepo sliši. :D   Ljubenica? :bruh:

Če je bilo lani lepo, je bilo letos super fino fajn. Pogled na mesto s samostana, rudnik soli z najboljšim vodičem ever, najboljšimi drčami in najboljšo ladjo, stojnice, vodne igre.. Vse!

Na stojnicah smo se toliko presmejali ob vseh majicah, ki si jih izmislijo Avstrijci. Sploh tista, da ni kengurujev v Avstriji je originalna.Tudi majica z gorami namesto adidas znaka je super. Vse smešno, ja :D .

Mozartove hiše res nimam v dobrem spominu. Pa ne zaradi tega kakšna je, ampak zaradi stvari, ki so se mi dogajale notri. To je bil eden mojih nepotrebnih izpadov.

Med sprehajanjem po solnograških ulicah nas je prestrašilo gremenje in črni oblaki, ki so se pojavili nad mestom. Kmalu so začele padati debele kaplje, ki so kmalu ponehale, zato smo se odločili, da stečemo do avtobusa. Wrong! :D Začela je padati toča… ni bilo prijetno, pa vendar. Saj je hitro minilo.

Cela ekskurzija je bila prelepa, vse mi je bilo všeč, sploh tisti trenutki na samem. Sama s sabo in Nejcom. In smešno je, ko imam slovenistične prebliske. Ko sem na vrhu samostana ugotovila, da neka beseda sploh ni slovenska. Ko že nekaj časa razmišljam o sklanjanju imena Nejc. Nejčev? Z Nejcem, Nejcom? Hm.. zanimivo.

Hvala ti… za prelepe trenutke, za vse. <3 :***image.php?item_id=1390231524&size=3&main=1

Ker že ravno pišem in se to ne dogaja pogosto.. :oops: Koliko sem stara? 15. Kako se obnašam? Letom primerno, velikokrat otročje, nikol odraslo. In mrazi me, ko berem bloge/forume/gledam netloge/facebooke/kajvemkajše in s težavo preberm in pogledam vse tekste in vse slike. Eiii, kko si. Ist te fuŁ missam, p tii? Aia, seii pridm tkoiii, mwaaa voliiim te. aiiiid<333 Aia, puuuzdrav miii Moio SeeKiiico. Voliiiim vaju punooo. F.s.m.ta. (Ne trudite se brati.) Ne, nooo, oči mi krvavijo. In nage slikice ali pa tiste skoraj nage me prislijo da zardim. Jaz.. pa sploh nisem tista, ki bi me moralo biti sram. Sem najstinca, mnogokrat pišem ne slovnično, po domače, tudi vseh pravil še niti približno ne poznam, rada pišem angleško, tudi govorim, imam izpade, ko se afnam z različnimi ombji, wtfji, whatever, vsemi angleškimi besedami. Ampak. Tega ne počnem velikokrat, ne pišem takin znam uporabljati j. Pa če je rumena moja daaaleč najljubša barva, ne bi mučila oči tistih, ki si mogoče želijo prebrati moje genialne domislice. Uporabljam xD-je, ^^, nikoli pa ne pišem v emo pisavi (in, brez napadanja. Emoti me ne motijo…pač, če želijo, naj.) in vseh jezikih, ki jih “tako obvladam”.

Najstniki.. :roll: :D Rajši bi bila še vedno otroček, na peskovniku z lopatko v roki.  Ahh, važno, da je poletje tukaj. Moja koža je tako vesela, da ne govorim o vseh drugih znakih. Ne čakam na maj. Čakam poletje, tudi če je meseca januarja.

  • Share/Bookmark
Apr 26

Hočm cartanje. <3

Hočm češnje. <3

Hočm jagode.<3

Hočm poletje. <3

Hočm morje. S tabo, brez ne.<3

Hočm tebe. Zdle in takoj.<333

Hočm sonce.<3

Hočm, da bi lahk izbrisala petek.</3

Hočm zradirat svojo vest in svoje misli.</3

Hočm nazaj svoj popolni mehurček…. </3

Hočm svoj, hočm najin milni mehurček.<3

Image%20(17).jpg

Hočm, pa ne morm… </3

  • Share/Bookmark