Avg 10

Stara jaz, pa vseeno čisto drugačna. Minilo je skoraj leto in ljudje se spreminjamo. Se res?

Gotovo se spremenijo vsaj nekatere stvari, ki skupaj sestavljajo človeka, stvari, ki ustvarijo nekoga. Njo, njega, mene.

Spremeni se okolica, mogoče služba, šola,  partner… Mnogo stvari, ki včasih vodijo le k spremembi cele osebe. In stvari se spreminjajo tudi meni. Ampak še vedno sem jaz. Dekle s preveč sanjami, s preveliko glavo, ki preveč razmišlja. Vsega je pre- nekaj.

Pozdravljena, nova jaz?

Kaj bi pričakovala, če bi srečala človeka, ki ga nisem videla celo leto? Novo frizuro, kilo gor/dol, doolg pogovor, o tem kaj se je zgodilo v tem letu. In ko gledam nazaj, nazaj na svoje preteklo leto vidim drugačno frizuro, kilo ali dve gor in pravo bojišče starih spominov. Spominov, ki se kar svetijo od veselja in tistih, za katere bi si želela da bi izgubili bitko s pozabljanjem. Da bi ostali skriti globoko v črni luknji podzavesti. Pa nočejo in silijo naprej, ter zahtevajo mojo pozornost vse dni in ves čas. Da razmišljam iste stvari zopet in zopet, kot da bom ugotovila kaj novega. Pa ne morem, ker sem vse skupaj že prevelikokrat predelala in ne obstaja niti premik očesa, ki bi ostal neanaliziran. Spomini na določene trenutke, določene osebe in določene situacije, ki ne morejo ostati tam, kamor jih je razumna jaz že zdavnaj poslala. Na smetišče in pokopališče.

So izkušnje tiste, ki naredijo človeka? Leto starejša= leto pametnješa? Jaz ne. Mogoče vem, kaj je Golgijev aparat in mogoče znam rešiti linearno neenačbo, pa vendar še vedno ne razumem preveč stvari, ki v življenju pomenijo prekleto več, kot stvari, ki se jih učimo in poslušamo. Nikdar ne bom razumela, kako lahko človek umori človeka, nikdar ne bom razumel,  kako lahko človek grdo ravna z  živalmi in nikdar ne bom razumela, kako lahko zdrava in razumna (ženska?) punca toliko časa porabi z razmišljanjem o spominih. Izkušnje v tem letu… uporabne.

Mogoče moram le prenehati razmišljati in… iti s tokom?

  • Share/Bookmark