Avg 31

Poletje odhaja… Daleč. In vedno bolj je mraz, zjutraj, zvečer. Ob šetih zvečer, ko še sije sonce, je mraz. V hiši je mraz. Sovražim mraz. Vse lepo naj bi se enkrat končalo. Zakaj že? Mislim, če so stvari lepe, zakaj morajo oditi. Pffff, ampak je res. Prekleto res je. Kot odhaja tudi poletje, tisto zadnje poletje, ki je lahko bilo še čist moje in čisto drugačno. Pardon, najino. Ampak živim za naslednje poletje, ki ga bova znala sama narediti popolnega.

Morje. Letos najlepše, s tabo. Ljubim jutra, ko se zbudim v tvojem objemu ali nekje pod tvojo glavo ali s svojo glavo nekje pri tvojih nogah, jutra, ko se zbudim na tebi, jutra, ko imam vse svoje lase razmetane po tvojem obrazu. Jutra, ko se šele čez nekaj minut zavem, da sem sanjala res najbolj weird sanje svojega življenja. Sanje, ki so vključevale dejanja, za katere sem nekaj časa krivila tebe. JUtra, ko skačem po tebi in ti kradem odejo, da bi že končno vstal. Jutra. S tabo.

…in kaj bi ustnice brez poljubov?

Jutri je začetek novega. Srednješolskega življenja, ki bo gotovo drugačno. Upam, da lepo. Ampak bo boleče. Ker me vsa pogrešanja res prizadanejo, tisti dnevi, ko jih preživim brez tebe, so boleči. In čeprav doživim s tabo toliko sreče, mi to kronično pogrešanje pušča rane. Ranice. Ampak jih boš zacelil. Vem. Če ne drugače s tistimi nasmehi, kadar bom spet bleknila kaj takoo smešnonerodnega, da se boš prav moral nasmehniti.

…in dotiki brez strasti?

Včasih si želim, da bi bila 10 let starejša. Oba. Da bi se spoznala, se poročila in imela otroke. Ker mi ti otroci in poroka predstavlja nekaj trajnega in trdnega. Ampak… ko pomislim bolje, vse to res potrebujeva? Res potrebujeva neko javno priznanje? Nep. Spljoh. Ljubim te, ne glede na vse. Ne glede na vse druge ljudi in stvari. Ker si moj možek in jaz sem tvoj sonček.

Ljubim te. Za vedno.

..in… kaj bi jaz.. brez tebe?

Heart.jpg

In oprosti.

  • Share/Bookmark