Jul 11

Končno priznam, da sem izredno sebično bitje. Vse obtožbe sem do sedaj uspešno zavračala, ampak… priznam. Prva moram pod tuš, edina rabim posebne škorenjčke za dež, dežnik brez ene napakice, rabim sončna očala za sonce, najboljšo bundo za sneg… Če to ni sebično, potem ne vem. Sebična sem pri posojanju svoje postelje. Tudi pri deljenju le te.

Danes me napada en prav nesramno izgledajoč bavil. Eden, ne več njih. Čeprav je ogromen, tak, ki lahko naenkrat obvladuje vse močne objekte v mojem telesu. Glavo, njene izhode (nos, ušesa, grlo), vse moje mišice, ki so že same po sebi taaako močne1 in ceeelo mali mezinček na levi nogici. In to en sam mali bacilček. Vem, da je osamljen napadalec, saj vse moje obrambne sisteme napada z isto in enako strategijo.  Zavajanje! Mali pizdek.

Zaradi malega vsiljivca sem danes mirno prespala jutro, del dopoldnea in svoje telo na noge postavila šele blizu magične meje. :) Potem sem slepa in povaljana (khm, zaradi spanja, seveda)2  stala pred štedilnikom in se trudila, da mi glava ne bi padla v juho ali kakšno drugo prav nesramno ponujajočo se posodico. Skušnjave so bile hude, ampak mi je uspelo. Po kosilu sem svoje okončine spet lepo spravila na varno pod odejo in kovter.

Samo male radodajke me lahko danes pripravijo do funkcioniranja. Nisem sama kriva, vse zanikam, krvio je ponujanje. Le zakaj se mi zadnje čase ponujajo prav vse stvari, ki jih zazna moje oko? Ne bo dobro, res ne…

Oh, kravica moja, kako si lepa ob dneh, ko me mali vsiljivci prisilijo, da sem požrešno sladoksnedna.

Kako neizmerno se veselim ponedeljkovega jutra, ko me čaka prebadanje mojih skorajkomolčnih žil. Straha pred labaratoriji in injekcijami in podobnimi tekočimi rečmi me niti sram ni več. Ćeprav se stare mame še vedno niso navadile mojega bledo izgledajočega obraza, s solzami napolnjenih oči in tresočih kolen, ki so jih dolžne gledati nekajkrat na leto, ko sama prav pridno ukazujem nožicam naj dajo mir. Na moje prošnje in ukazovanja, celo podkupovanja, odgovarjajo počasi, ampak zanesljivo. Po vsem odvzemu in omedlevanju so kmalu spet sposobne ubrati tempo, ki so ga navajene. Navajeni, nožici moji.

Nora sem na bling bling zadevščine. Moja nova pridobitev, to zeelo potrjuje, čeprav se sama tolažim, da si je sama ne bi nikoli privoščila. Za to pa so prijateljice. Smotke.

Stvarca je presneto fotogenična.

Po odstranjenih delčkih, ki mi pač niso bili všeč, je še vedno najbolj bling stvarca v moji zbirkici.

Navdušena sem nad soncem, čeprav me danes prav pocestniško greje le skozi okno. Navdušena sem nad občutki, ki jih iz mene izvabi sonce. Saj pravim, da me zadnje čase obdajajo le že skoraj neokusno obnašajoč se majhne stvari. Ah ne, lažem. Sploooh niso neokusne, prav takšne so kot jaz.

Navdušena sem nad majhnimi bunkicami rdeče barve, ki jih je sproduciral majhnizeleni grmiček. Ribeeez. Zavračam vse očitke na račun nespodobnosti na spodnji slikci. Nisem sama kriva, da se mi ribez ponuja kar sam, rdeči nohtki so pa hot. Pičkasto hot. :cool:

Aaah, saj, tole iz mene dela bacilček. Prisežem, da je kriv on. Pizdek mali. Zdej grem spet v posteljo, ker sem ugotovila, da sem danes čudna. Kriva je vročina, majkemi. :mrgreen:


---------------------------
  1. me wish :mrgreen: []
  2. o moji sleposti zjutraj in otipavanju oči, ki ji sledi drugič []
  • Share/Bookmark