Jun 24

Pika. Ne tri pike, niti vejica. Samo pika. Dokončna. Ker je konec, konec nečesa. Konec otroštva? Za marsikoga.

Zame ne, ker sem pač otroček in bom to še kar nekaj časa. To ugotavljam skoraj vsak dan, da rabim nekoga, ki skrbi zame. Čudna sem, ja.

Niti pisati ne znam več… Ne tako kot bi želela, po vrsti in vse. Pišem enako kot čutim. Zmešnjavo čustev, za cel klobčič veselja, bolečine, žalosti, pričakovanja, bolečine, veselja, bolečine. Bolečine. Prekleta bolečina.

Dokončno je konec osnovne šole. Sošolce bom pogrešala, sošolke še tisočkrat bolj. Z večino se bomo še vedno videvali, ampak to ne bo to. Ne bo smeh med odmori, nore izjave, vse. Ne bo isto.

Žal mi je nekaterih. Imeli smo piknik, sami in imeli smo se super. Vsaj tisti, ki smo bili skupaj. Žal mi je, jokala sem. Ker sem jih gledala, ker sem ugotavljala kaj smo postali. Spremenila sem se sama, veliko tudi oni. In najbolj me boli za punco… Pred šestimi leti bi umrla zanjo. Spremenila se je, tudi jaz. Ker nisem več majhna ovčka, ki bi naredila vse kar ji je ukazano. Ne, še vedno sem vodljiva in slepa, ampak vsaj malo močnejša sem postala. Ne vem, kdaj se je najino prijateljstvo izgubio, zbledelo. Skupaj sma v šolo in vrtec hodili več kot 10 let. In sedaj se pogovarjam le tako bežno. To in tisto, konec. Boli, ker sem verjetno veliko kriva sama, ampak veliko ne. Veliko je tudi na njeni strani, ampak je kar je. Upam, da se še vidimo, da bom še lahko z njo preživela tiste prelepe ure. Upam. (In srce zaboli, ko te pogledam.) In vsi ostali, spremenili smo se. Nekateri tako, drugi drugače. Vsem želim, da se imajo lepo. Da se spet srečamo. Kot takrart, ko smo se z nekaterimi srečali prvič. Ah.

Ljubim jutrišnji praznik. Prav zato, da sem lahko doma. Da mi ni treba zjutraj vstati ob šestih, iskati oblek.. Oprijete kavbojke… kaj zraven? Hm.. okej, dobro. Špičaki, ijap. Leče noter, počesat, zobe umit… Mamiii, gremo. Delam. Ja, resno. Počitniško delo. Všeč mi je, le vstajanje…In če mi samo en človek po koncu dela reče, da naj le še enkrat napišem Občina Šmartno ob Paki, obljubim, da ga bom lastno ročno pretepla s šestilom. Majkemi.

Rada bi napisala, da komaj čakam vikend, da gremo ven. A-a, dež. Dež, veš kako te sovražim? Sej ne rečem, vse lepo, kadar se mi da ždet noter. Aaaampak, poletnje je bemumast. Naj bi bilo. Hočem poletje.

Brez svojih ljudi bi skočila čez okno. Ne, spodej je trava. Okej, balkon? Nee, spodaj je avto. Hm… Očitno bom morala preživeti.

Vpisala sem se. V srednjo šolo. In nikoli, res, nikoli več ne bom šla na nivažnokako avdicijo več! Preživela sem, ampak, jaz ne morem peti sama. Resnično ne, ker kar zacvilim kot miška. Šola je…šola, pač.

Nisem volje za izpovedovanje. Sovražim trenutke, ko stojim z dežnikom na eni rami, pred trgovino, vsem na očeh, ko mi zvoni telefon, gre dež, v eni roki držim malico, z drugo ramo poskušam loviti dežnik in brskam po torbici za presnetim telefonom. Sovražim! Sovražim, ko stojim sama pred vsemi, kriva vsega. Sovražim, da nisem nikol ponosna nase. Nikoli, niti z nabasano mapo, ki hrani ves moj trud, moje spričevalo, priznanja. Nisem ponosna nase, niti s to mapo. Nisem. Sovražim, da se nikol ne postavim zase. Vedno se skregam, potem pa kot majhen kuža po tiho spet prilezem nazaj in se opravičim. Vedno.

Zakaj so vse najboljše punce že zasedene. Vsaka s svojo najboljšo prijateljico. Ja, imam Nejca (hvalabogu zanj), ampak včasih bi rada samo eno punco. Samo eno, ki bi jo zanimale moje stvari. Moji nohti, lasje, samo eno, da bi šla z mano po trgovinah. Ni je… ker na koncu ugotovim, da vsaki nekaj manjka. Seveda imam svoje babnce, svoje bejbe, z njimi uživam. Pa vendar, vsaki nekaj manjka. In ne, ne tega ne morem spregledati. Vsak naj bi imel svojo sorodno dušo. Eno že imam, vendar rabim še eno. Sem pač sebična, jebat ga. Grozno grdo govorim, ampak tako se počutim. Kot dekle v sami strgani srajčki, z umazanimi noggami, rokami in obrazom. Sama, stoji zunaj, na mrazu. In išče nekoga, ki bi jo imel rad.

Dragi, ljubim te. Veš? Vem, da veš. In resnično, ne morem verjeti, da bo v petek minilo leto in pol. Leto in pol od tistega božiča. Od tistega božiča, ko sem vsa zaspana počasi zapirala svoje oči, razmišljajoč le še o zvezdah in snegu. in od tistega trenutka, ko se je vse spremenilo. Ko si prišel. V moj milni mehurček, ki je bil prej samo moj. Samo moj, moj teritorij, prostor, ki sem ga do potankosti poznala le jaz. Dovolim ti, da ga raziskuješ, kaj pa naj. Tako ali tako vedno postanem mehka, ko le omeniš stvari, ki jih nikomur drugemu ne bi dovolila. Ko ležiš na mojih laseh, ko me cuka, ko me špikaš s komolcem v oko, ko mi koleno tiščiš v hrbet (vse nenamerno, seveda). Za vse to, bi bili drugi kaznovani. Kako naj se jezim nate? Ne vem, ne znam. Ker me pogledaš s svojimi zelenorjavimi očmi in se spremenim v jagodni puding. Obožujem jagode. Ljubim te, veš?

Vse postaja belo. Ne vem zakaj, ne vem kako. Samo vem. Rabim čas zase, počitek in sonce. Drago moje sonce, kje se skrivaš. Rabim te.

Belo. Pomešano z rumeno. Bela in rumena pomešani z bleščicami. Teh le malo, za okras.

Rabim, upam, ljubim.

Češnje, odšle so. Pogrešam jih. Nektarine, breskve, ljubice moje. Jagode.

Rabim muciko. Mlado mačko, rabim. Resno, Tačka je sitna. Kot muha, ker ves čas skače po meni. Ampak jo imam rada. Moja pesika mala. Ampak še zmeraj rabim mačko. Resno.

Ljubim.

(Zadnje čase sem čudna. Sama se težko razumem, vse je drugače. Samo še Nejc me lahko prebere. Še on težko velikokrat. Zadnje čase sama sebi težko berem misli in občutke. Ne trudi se razumeti, ne boš. Verjemi. )

  • Share/Bookmark
 

2 odgovorov na “Konec.”

  1. Maša Maša Pravi:

    Prvič, srednja šola je prav tako fajn ali pa še boljša kot OŠ. Tudi sošolci. Res je, da je včasih nostalgija, ampak verjemi mi, spoznala boš še boljše ljudi. In še bolj se boste navezali.

    Drugič, našla boš svojo sorodno (prijateljsko) dušo. Prepričana sem v to. Vsak jo najde. Eni prej, eni pozneje.

    Tretjič, prepričaj se, da boš ponosna nase. Moraš bit, ker je to nekaj najbolj pomembnega. Upam, da ti tvoj fant daje občutek, da je ponosen nate. Bodi ponosna in zadovoljna. Dosti boljše se boš počutla :)

    Mogoče sem to preveč resno vzela, ampak poznam tako razmišljanje, kot si ga napisala. Še predobro. Ko bo pa sonce, pa si najdi svoj način uživanja in uživaj, brez sekiranja etc :)

  2. veroni veroni Pravi:

    Upam. Za tretjič… trudim se že kr neki časa, pa mi ne uspeva, ampak še vedno mam velik časa, da se tega naučim.

    Sonček, ja. Zdej uživam, no. Vsej kokr zaenkrat lahka. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !