Maj 15

Počutim se grozno, kot smetka… Ravno dovolj grozno za misli tipa največja napaka v mamine in očetovem življenju je bil trenutek, ko sta se odločila, da naredita mene… in poslušanje vseh zajokatzravnse pesmic.

Ampak, vseeno, itak vedno preživim tisto uro in pol, ki jo po eni strani pričakujem cel teden, po drugi strani se pa bojim in se mi upira. Sploh ne vem, kako mi vsi tisti občutki ne zdrobijo prsnega koša in se mi zažrejo tako globoko v srce, da bi jih morala iskati milijone let, da bi jih sploh našla. Očitno se ne, kajti kljub vsemu tja ne uidejo. Občutja ostanejo zunaj, vsa čustva se skrijejo za neko pregrado, nekakšen zid. Mogoče se bliža zima, poledica, mogoče postajam ledena kraljica.

Rabim tolažbo. Nejc je seveda tu, me tolaži kolikor zmore in prav to ohranja moj ledeni zid trden. Ampak, rabila bi objem, stisk, ki ga v tem trenutku ni mogoče dobiti. Jutri!

Zdaj pacam svoje rane s hrano. Krompir z margarino, solato, sirom, vodo in čookoladoo. Ahhh, to ni dobro. Žalost bi se morala premagovati s stradanjem, ne pa s požrešnostjo.

Sicer imam težave. V glavnem s problemi, heh. Sem že bolje, ker se mi ena skrita želja uresničuje. Upam, da se uresniči! :)

Berma je minila, čisto lepo, čeprav mi je blo taaako dolgčas in sploh ne med mašo, ampak potem, po kosilu. Vsi smo bili lepi, vsi luškani in pridni, heh.

Sicer uživam v soncu. Ljubim poletje z vsem bitjem. Ko sončni žarki delajo svoje prevale in prekuce skozi in po mojih lase, uživam.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !