Maj 23

It was one nice trip! :cool:

Ja, Solnograd se tako lepo sliši, sploh ko pomislim na včeraj. Na vse prelepe trenutke, razglede, dotike, misli, na vso veselje, vse smeh in tudi tiste solzice v očeh. Vse je bilo popolno, razen nekaj mojih presneto nepotrebnih izpadov.

Solnograd.. samo še grad bi zamenjala z mestom, a bi bilo popolno ime. Vendar se Solnomesto ne sliši tako, hmmm, mogočno? Mesto soli… upam, da je to njihov slogan :D   . Sama bi ga z veseljem nadela temu prelepemu košču Avstrije.  Solnograd, solnograški… ah, prefektno.

Predlani Dunaj, lani München, včeraj Salzburg.. kaj bi si še naj želela? Pa si. Lubenico, tisto s tržnice… tisto s tržnice v Izoli :mrgreen: Zahtevna, pač.In tako čisto mimogrede, zakaj se mi vedno zdi, da bi se morala lubenica pisati z j? Smotka sem, lubenica se tako lepo sliši. :D   Ljubenica? :bruh:

Če je bilo lani lepo, je bilo letos super fino fajn. Pogled na mesto s samostana, rudnik soli z najboljšim vodičem ever, najboljšimi drčami in najboljšo ladjo, stojnice, vodne igre.. Vse!

Na stojnicah smo se toliko presmejali ob vseh majicah, ki si jih izmislijo Avstrijci. Sploh tista, da ni kengurujev v Avstriji je originalna.Tudi majica z gorami namesto adidas znaka je super. Vse smešno, ja :D .

Mozartove hiše res nimam v dobrem spominu. Pa ne zaradi tega kakšna je, ampak zaradi stvari, ki so se mi dogajale notri. To je bil eden mojih nepotrebnih izpadov.

Med sprehajanjem po solnograških ulicah nas je prestrašilo gremenje in črni oblaki, ki so se pojavili nad mestom. Kmalu so začele padati debele kaplje, ki so kmalu ponehale, zato smo se odločili, da stečemo do avtobusa. Wrong! :D Začela je padati toča… ni bilo prijetno, pa vendar. Saj je hitro minilo.

Cela ekskurzija je bila prelepa, vse mi je bilo všeč, sploh tisti trenutki na samem. Sama s sabo in Nejcom. In smešno je, ko imam slovenistične prebliske. Ko sem na vrhu samostana ugotovila, da neka beseda sploh ni slovenska. Ko že nekaj časa razmišljam o sklanjanju imena Nejc. Nejčev? Z Nejcem, Nejcom? Hm.. zanimivo.

Hvala ti… za prelepe trenutke, za vse. <3 :***image.php?item_id=1390231524&size=3&main=1

Ker že ravno pišem in se to ne dogaja pogosto.. :oops: Koliko sem stara? 15. Kako se obnašam? Letom primerno, velikokrat otročje, nikol odraslo. In mrazi me, ko berem bloge/forume/gledam netloge/facebooke/kajvemkajše in s težavo preberm in pogledam vse tekste in vse slike. Eiii, kko si. Ist te fuŁ missam, p tii? Aia, seii pridm tkoiii, mwaaa voliiim te. aiiiid<333 Aia, puuuzdrav miii Moio SeeKiiico. Voliiiim vaju punooo. F.s.m.ta. (Ne trudite se brati.) Ne, nooo, oči mi krvavijo. In nage slikice ali pa tiste skoraj nage me prislijo da zardim. Jaz.. pa sploh nisem tista, ki bi me moralo biti sram. Sem najstinca, mnogokrat pišem ne slovnično, po domače, tudi vseh pravil še niti približno ne poznam, rada pišem angleško, tudi govorim, imam izpade, ko se afnam z različnimi ombji, wtfji, whatever, vsemi angleškimi besedami. Ampak. Tega ne počnem velikokrat, ne pišem takin znam uporabljati j. Pa če je rumena moja daaaleč najljubša barva, ne bi mučila oči tistih, ki si mogoče želijo prebrati moje genialne domislice. Uporabljam xD-je, ^^, nikoli pa ne pišem v emo pisavi (in, brez napadanja. Emoti me ne motijo…pač, če želijo, naj.) in vseh jezikih, ki jih “tako obvladam”.

Najstniki.. :roll: :D Rajši bi bila še vedno otroček, na peskovniku z lopatko v roki.  Ahh, važno, da je poletje tukaj. Moja koža je tako vesela, da ne govorim o vseh drugih znakih. Ne čakam na maj. Čakam poletje, tudi če je meseca januarja.

  • Share/Bookmark
Maj 15

Počutim se grozno, kot smetka… Ravno dovolj grozno za misli tipa največja napaka v mamine in očetovem življenju je bil trenutek, ko sta se odločila, da naredita mene… in poslušanje vseh zajokatzravnse pesmic.

Ampak, vseeno, itak vedno preživim tisto uro in pol, ki jo po eni strani pričakujem cel teden, po drugi strani se pa bojim in se mi upira. Sploh ne vem, kako mi vsi tisti občutki ne zdrobijo prsnega koša in se mi zažrejo tako globoko v srce, da bi jih morala iskati milijone let, da bi jih sploh našla. Očitno se ne, kajti kljub vsemu tja ne uidejo. Občutja ostanejo zunaj, vsa čustva se skrijejo za neko pregrado, nekakšen zid. Mogoče se bliža zima, poledica, mogoče postajam ledena kraljica.

Rabim tolažbo. Nejc je seveda tu, me tolaži kolikor zmore in prav to ohranja moj ledeni zid trden. Ampak, rabila bi objem, stisk, ki ga v tem trenutku ni mogoče dobiti. Jutri!

Zdaj pacam svoje rane s hrano. Krompir z margarino, solato, sirom, vodo in čookoladoo. Ahhh, to ni dobro. Žalost bi se morala premagovati s stradanjem, ne pa s požrešnostjo.

Sicer imam težave. V glavnem s problemi, heh. Sem že bolje, ker se mi ena skrita želja uresničuje. Upam, da se uresniči! :)

Berma je minila, čisto lepo, čeprav mi je blo taaako dolgčas in sploh ne med mašo, ampak potem, po kosilu. Vsi smo bili lepi, vsi luškani in pridni, heh.

Sicer uživam v soncu. Ljubim poletje z vsem bitjem. Ko sončni žarki delajo svoje prevale in prekuce skozi in po mojih lase, uživam.

  • Share/Bookmark