Feb 25

In ne, to ni kakšna horror novica, le moje počutje. Že včeraj me je zeblo, danes me je zeblo še bolj. Pa čeprav me zebe večino zime, je bilo danes že res čudno, saj sem nosila tri dolge majice plus jopico. Pa sem se vseeno počutila kot tjulenj sredi Arktike. Ko sem že ravno pri Akrtkiki.. 12.3. je tekmovanje iz geografije o polarnih območjih in jaz nimam pojma. Spljoh.

Kakorkoli…Cel dan sem se tresla, si pihala v roke, brisala nos in pač počela vse taaako zabavne stvari. Not!Ampak potem nisem mogla več, tako da me je lepo pogrela postelja. Pa vstanem in šok. Tako me je pogrelo. Uff, še zdaj m iej zelo vroče. O tem kako rdeča sem, sploh ne bi.

In jutri ne bom bolana. Ker pač ne smem biti. Predstavitev pri fiziki in te stvari.. Kaj vse me še čaka, preden nas nehajo mučiti in nam dovolijo dva meseca misliti na bodočo klavnico šolo… Čakam pomlad in potem poletje. In uživanje, Savinjo, moža z mano tam <3, čakam sonce, toploto. Da me ne bo našel niti en sam prehlad, da mi ne bo treba ves čas s sabo tovoriti robčkov, da bom lahko bosa. Malo še.

Poleti moja reakcija ob pogledu nase ne bo podobna današnji. ‘Cause I was like omg!In ni prijetno, sploh ne.

Zdaj grem ležat… Recimo, da bo pomagalo.Mora.

how-to-reduce-a-fever-1.jpg tenkju!

  • Share/Bookmark
Feb 24

Pust je moj d’best praznik, res. Tak, da ja…

Ah, ja. Komaj čakam naslednje leto. :cool:

In o tem , kak lepi je bil lupček, sploh ne bi… <3 :*

  • Share/Bookmark
Feb 14

In če je danes takšen dan, da se spodobi, bom. Pa ne zato, ker se spodobi, ampak zato, ker želim. Želim ti napisati vse, kar si včasih ne upam povedati. Vse, kar čutim. Vse, kar moraš vedeti. Ker si tisto, kar mi daje voljo do življenja.

In naj se oglasi samo en zakompleksan človek, ki misli, da ima vso pamet sveta v svoji glavi. Ki mi bo pridigal, da prava ljubezen pri štirinajstih ni mogoča. Le zakaj? Mogoče zato, ker pri svojih nivažnokolikokih letih še vedno ni našel svoje? Preberi in zapri, če ti kaj ne paše. In samo ne prepričujte me, da se motim. Ker bom še vedno mislila nanj, ker me bo še vedno objel, se mi nasmehnil, mi dal lupčka, pa če se postavite na treplanice, ker to pri mojih štirinajstih in pri njegovih petnajstih pač ni mogoče. Raje pusti in objemi svojo ženo/punco/partnerico/ljubico/moža/fanta/partnerja in ljubi, ter pusti ljubiti.

Torej lupček, mož moj, danes bom nakladala tebi. Ker želim in ker moram. Zato, ker si včasih ne upam povedati, da te imam rada. Da te ljubim. Ne upam, ker se bojim, da bo slišati smešno, da ne bom znala povedati prav. Ker se bojim… In zato tako rada pišem. Pišem o tebi, o tem koliko mi pomeniš, o vsem.

Poznam te več kot osem let, v bistvu te poznam od rojstva. No ja, vsaj tako so rekli. Od kdaj pa te poznam, poznam? Eno leto in pol? Približno. In v tem času sem te spoznala, odkrila vse o tebi. Vem več stvari o tebi, kot jih vem o sebi. In to mi je tako všeč. Da včasih vem, celo kaj boš rekel, vem, kaj boš storil. Da ti berem misli, da rečeva isti stavek naenkrat. In ljubim, ko se nasmeješ, kadar rečem največjo neumnost na svetu. Ljubim, kadar me zjutraj objameš. Ljubim, ko si dobre volje. In ljubim tebe, bolj kot boš kadarkoli vedel. In oprosti za vse kar storim narobe. Oprosti, če jokam, kadar sem razočarana nad sabo in kadar sploh nočem nehati, čeprav me prepričuješ, da ni res. Včasih pač ne verjamem. In hvala. Za vse, kar storiš zame, za to, da mi stojiš ob strani, kadar ne vem kako.

Ljubim te, vedno te bom. :* :*

  • Share/Bookmark
Feb 13

Petek trinajsti. Moram postati vraževerna? Očitno. Danes so pač bili informativni dnevi za učence devetih razredov in dijake četrtih letnikov. Ponoči sem se trikrat prebudila vsa prestrašena, da sem že zamudila. Pa k sreči nisem. Najprej sem ob devetih lepo pridno sedela in čakala v Kulturnem domu v Velenju. Velenjska gimnazija je bila od prejšnjih nekaj mesecev moja prva izbira, zato sem si jo pač šla ogledat prvo. Predstavitev mi je bila všeč, gimnazijo poznam že malo odprej. So far, so good. Motilo me ni nič, takoj zraven je računalniška šola, kjer bomo imeli tudi informatiko… Na računalniško gre namreč moj honey. <3 Eva in Anja1 tudi čisto navdušeni in odločeni, da se septembra spet srečamo. Gimnazija mi je res všeč, ati je čisto navdušen, ker jo je pač obiskoval tudi sam, mami vesela, ker je blizu… Vse lepo in prav, če bi bila dovolj pametna in bi bil to moj zadnji informativni. Pa sem si pač želela ogledat še eno gimnazijo, ki sem si jo želela obiskovati že od petega razreda dalje. Ker je pač stara, zanimiva, težka… Ker je tisto, kar sem si želela. Letos pa me je odbila prav ta njena “elitnost”, ravnatelj, ki se resnično preveč hvali in celo njihov forum, kjer se kregajo o elitnosti njihove šole. Nič ne rečem, da niso. Ampak zakaj vso to hvalisanje? To me je odbilo, vendar sem si jo vseeno želela spoznati. In tako sva z Evo ob treh sedeli v njihovi telovadnici, skupaj z ogromno devetošolci. Program zanimiv, uživala sem. Potem pa začne ravnatelj s svojim govorom, oziroma slavospevom 1. gimnaziji v Celju. Okej, to sva nekako preživeli… Potem smo šli po učilnicah in na hodniku, na stopnišču Gimnazije Kajuh se je razpletla prava in zelo močna ljubezen. Ljubezen med mano in med to staro, prelepo stavbo. Obožujem jo, ukradla mi je srce. Stavba in pa to, kako so dijaki povezani. Kot neka družina, na katero je ravnatelj ponosen, kot da bi jim bil oče. Usodna ljubezen je bila to in vem, da sem smotka. Smotka, ker sem sploh šla pogledat na to gimnazijo…

Ukradla mi je srce, priznam. Pa vendar, brez ljubezni svojega življenja ne morem. Da bi ga štiri leta videla le ob vikendih? No go. In on je še en vrok, zakaj želim na velenjsko gimnazijo. Zato, da Kajuhovcem pokažemo, da niso elita. Da jim pokažemo, da zmoremo, da jih premagamo! Šala… :D Saj ne, velenjsko gimnazijo bom obiskovala zaradi praktičnih razlogov, ki jih je milijon. In le srce me vleče na Kajuha, vendar je treba včasih tudi razmišljati. In ravno to je tisto, kar bi morala znati najbolje..


---------------------------
  1. sošolki in prijateljici []
  • Share/Bookmark