Jan 29

Kar je v bistvu čudež. Po ubijalskih tednih, ki sem jih preživela, sem ponosna nase, da sem še vedno tukaj. Da še vedno diham enak zrak, kot vi in ne tistega nebeškega. O tem kam grem po smtri ni dvoma. Jaz sem poosebljen angelček, sploh po tem, ko se še potrudim in postanem še večji angelček. Nadangel. In imam pravico biti ponosna nase, čeprav nisem. Če bi govorim o počutju tale trenutek, sem žalostna in jezna. Nase, kot večino časa. In sedaj bom tarnala. Kar v bistvu počnem ves čas, razen medtem, ko pač počnem tisto, kar me enači z angeli.

Jaz+piflanje+šola+tekmovanja= katastrofa.  Šola, sovražim te. Tekmovanja, sovražim vas. Jasno? Upam.

Pa vednar, na vsakem tekmovanju, vse ocene prelepe in še vedno se trudim. Sploh ne neham. Pa če vsi stokrat rečejo, da ni treba več. Bom še vedno, kot prava ovnica. In se trudim za vsako oceno, za vsako tekmovanje se žrem že tri tedne naprej, pred tekmovanjem pa tako ali tako skoraj izgubim zavest.

Pa že mam zlato priznanje, sem nadarjena in vse. Ampak ne. Jaz prizadeta osebica, nadalajujem. In še tudi bom. Ker pač hočem popolnost, ki je ne morem doseči. In ravno pred nekaj minutami so se mi zrušile še ene sanje. Državno pri zgodovini. Ena točka, ena sama. Ni še sicer uradnih rezultatov, torej kdo gre naprej kdo ne, ampak vem, da jaz ne. Vem.

O tem, da me cele dneve boli trebuh, sploh ne bi. O tem, da me bo Nejc zapustil, ker nimam skoraj nič časa zanj, še manj. Pa čeprav vem, da me ne bo. Ker je on moj srček, ki mi stoji ob strani. Ker me tolaži, ko sem na dnu1 . Ko jokam, ker me edino on potolaži. In vedno, vedno mi stoji ob strani. Že milijonkrat sem rekla hvala, pa ne bo nikoli dovolj. Hvala. Hvala za vse, kar storiš, hvala za to da si.

O tem, kaj me še čaka, pa ne želim niti razmišljati. Če pa napišem bo vse videti še hujše, bolj resnično. Čakam počitnice. Pa ne tistih naslednjih, jaz hočem poletne. In naslednje leto ne grem več v šolo. Ostala bom doma s svojimi možgani na soncu in čivavo na straži. Uživancija na višku.

Tole leto pa še zdržim. In bom. Recimo.

Sploh pa sem danes želela pisati o nečem drugem. O nečem, kar se mora spremeniti. O nečem, kar bi moralo biti lepo, pa ni. Vendar bo. Vem. Ne, hočem da bo, ker drugače mi bo glava res odletela. Ampak o tem ne bom pisala, ker je drugače, kot če pišem o sebi in mojih skrbeh. Je bolj osebno in bo minilo. Šola pa ne. Ahja.

Danes pa je tui poseben dan. Dan, ko rojstni dan praznuje nekdo poseben. Moj blogec! :D Ne pišem veliko, ampak ko pa, je vpis tako lepo zamorjen, da ga je treba prebrati. Blog… vse najbolše!

pib2275.jpg Izvoli PRELEPO čokoladno torto. Od mene, za tebe.

In danes imam na sporedu počitek. Pesika bo uživala z mano, jaz pa z njo na sprehodu. Vse od prejšnjega razočaranja, je moja glava na počitku. Brez razmišljanja, čeprav tega nisem zmožna. Kako lahko ne razmišljaš. Še takrat, ko ne želim o ničemer razmišljati, razmišljam o tem, zakaj nočem. Začaran krog… In jaz sem vila, ki ga čara. Ki ves čas vleče misli, kot nitke. Moje nitke, moje misli. Ki jih delim. Samo z njim. Včasih še s prijateljicama. Ampak, to niso tiste skrite nitke. Moje skrite misli so zaupane samo njemu. In meni.


---------------------------
  1. približno dvakrat na teden :lol: []
  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !