Avg 10

Stara jaz, pa vseeno čisto drugačna. Minilo je skoraj leto in ljudje se spreminjamo. Se res?

Gotovo se spremenijo vsaj nekatere stvari, ki skupaj sestavljajo človeka, stvari, ki ustvarijo nekoga. Njo, njega, mene.

Spremeni se okolica, mogoče služba, šola,  partner… Mnogo stvari, ki včasih vodijo le k spremembi cele osebe. In stvari se spreminjajo tudi meni. Ampak še vedno sem jaz. Dekle s preveč sanjami, s preveliko glavo, ki preveč razmišlja. Vsega je pre- nekaj.

Pozdravljena, nova jaz?

Kaj bi pričakovala, če bi srečala človeka, ki ga nisem videla celo leto? Novo frizuro, kilo gor/dol, doolg pogovor, o tem kaj se je zgodilo v tem letu. In ko gledam nazaj, nazaj na svoje preteklo leto vidim drugačno frizuro, kilo ali dve gor in pravo bojišče starih spominov. Spominov, ki se kar svetijo od veselja in tistih, za katere bi si želela da bi izgubili bitko s pozabljanjem. Da bi ostali skriti globoko v črni luknji podzavesti. Pa nočejo in silijo naprej, ter zahtevajo mojo pozornost vse dni in ves čas. Da razmišljam iste stvari zopet in zopet, kot da bom ugotovila kaj novega. Pa ne morem, ker sem vse skupaj že prevelikokrat predelala in ne obstaja niti premik očesa, ki bi ostal neanaliziran. Spomini na določene trenutke, določene osebe in določene situacije, ki ne morejo ostati tam, kamor jih je razumna jaz že zdavnaj poslala. Na smetišče in pokopališče.

So izkušnje tiste, ki naredijo človeka? Leto starejša= leto pametnješa? Jaz ne. Mogoče vem, kaj je Golgijev aparat in mogoče znam rešiti linearno neenačbo, pa vendar še vedno ne razumem preveč stvari, ki v življenju pomenijo prekleto več, kot stvari, ki se jih učimo in poslušamo. Nikdar ne bom razumela, kako lahko človek umori človeka, nikdar ne bom razumel,  kako lahko človek grdo ravna z  živalmi in nikdar ne bom razumela, kako lahko zdrava in razumna (ženska?) punca toliko časa porabi z razmišljanjem o spominih. Izkušnje v tem letu… uporabne.

Mogoče moram le prenehati razmišljati in… iti s tokom?

  • Share/Bookmark
Okt 26

Očitno se je lani splačalo sekirat, sekirat in trudit.

Hvala, štipendija mi bo prav prišla. :)

Sicer bi pa morala pisati, ker imam v glavi na tisoče škatel, prekritih s prahom. Čisto v vsaki škatli se skriva na tisoče drobnih spominov na posebne dni. Dni v poletju, dni preteklih dveh mesecov. Gimnazije… Gimnazije, ki ni lahka, ampak bo. Upam.

Spomine na pevski zbor iz Esslingena in naš pevski zbor.

Spomine na spoznavanja novih ljudi, po večini samih takšnih, ki jih imam rada, že po mesecu ali dveh, ko jih poznam. Sošolke so tako ali tako takšne srčice, da bi jih iskal. Tudi dekleta iz paralelk,  pevskega zbora so rožice posebne vrste. Takšne zame.

Trudim se in se še zmeraj borim s svojimi strahovi in slabostmi. Ki jih ni malo. Ampak se z Nejcom ob eni rami in ljudmi, ki me imajo radi ob drugi, mi uspeva. Bolj ja kot ne.

Gledam dobre filme, iščem čas za dobre knjige in dooolge pogovore s prijatelji. Čas. Tega mi najbolj primankuje. Ampak bom nadoknadila. Ta teden.

Rada vas imam. <3

Nejc… oprosti, hvala, prosim. Ja. Ljubim te. Pa labim tut. <33333333

  • Share/Bookmark
Sep 01
  • Share/Bookmark
Avg 31

Poletje odhaja… Daleč. In vedno bolj je mraz, zjutraj, zvečer. Ob šetih zvečer, ko še sije sonce, je mraz. V hiši je mraz. Sovražim mraz. Vse lepo naj bi se enkrat končalo. Zakaj že? Mislim, če so stvari lepe, zakaj morajo oditi. Pffff, ampak je res. Prekleto res je. Kot odhaja tudi poletje, tisto zadnje poletje, ki je lahko bilo še čist moje in čisto drugačno. Pardon, najino. Ampak živim za naslednje poletje, ki ga bova znala sama narediti popolnega.

Morje. Letos najlepše, s tabo. Ljubim jutra, ko se zbudim v tvojem objemu ali nekje pod tvojo glavo ali s svojo glavo nekje pri tvojih nogah, jutra, ko se zbudim na tebi, jutra, ko imam vse svoje lase razmetane po tvojem obrazu. Jutra, ko se šele čez nekaj minut zavem, da sem sanjala res najbolj weird sanje svojega življenja. Sanje, ki so vključevale dejanja, za katere sem nekaj časa krivila tebe. JUtra, ko skačem po tebi in ti kradem odejo, da bi že končno vstal. Jutra. S tabo.

…in kaj bi ustnice brez poljubov?

Jutri je začetek novega. Srednješolskega življenja, ki bo gotovo drugačno. Upam, da lepo. Ampak bo boleče. Ker me vsa pogrešanja res prizadanejo, tisti dnevi, ko jih preživim brez tebe, so boleči. In čeprav doživim s tabo toliko sreče, mi to kronično pogrešanje pušča rane. Ranice. Ampak jih boš zacelil. Vem. Če ne drugače s tistimi nasmehi, kadar bom spet bleknila kaj takoo smešnonerodnega, da se boš prav moral nasmehniti.

…in dotiki brez strasti?

Včasih si želim, da bi bila 10 let starejša. Oba. Da bi se spoznala, se poročila in imela otroke. Ker mi ti otroci in poroka predstavlja nekaj trajnega in trdnega. Ampak… ko pomislim bolje, vse to res potrebujeva? Res potrebujeva neko javno priznanje? Nep. Spljoh. Ljubim te, ne glede na vse. Ne glede na vse druge ljudi in stvari. Ker si moj možek in jaz sem tvoj sonček.

Ljubim te. Za vedno.

..in… kaj bi jaz.. brez tebe?

Heart.jpg

In oprosti.

  • Share/Bookmark
Jul 11

Končno priznam, da sem izredno sebično bitje. Vse obtožbe sem do sedaj uspešno zavračala, ampak… priznam. Prva moram pod tuš, edina rabim posebne škorenjčke za dež, dežnik brez ene napakice, rabim sončna očala za sonce, najboljšo bundo za sneg… Če to ni sebično, potem ne vem. Sebična sem pri posojanju svoje postelje. Tudi pri deljenju le te.

Danes me napada en prav nesramno izgledajoč bavil. Eden, ne več njih. Čeprav je ogromen, tak, ki lahko naenkrat obvladuje vse močne objekte v mojem telesu. Glavo, njene izhode (nos, ušesa, grlo), vse moje mišice, ki so že same po sebi taaako močne1 in ceeelo mali mezinček na levi nogici. In to en sam mali bacilček. Vem, da je osamljen napadalec, saj vse moje obrambne sisteme napada z isto in enako strategijo.  Zavajanje! Mali pizdek.

Zaradi malega vsiljivca sem danes mirno prespala jutro, del dopoldnea in svoje telo na noge postavila šele blizu magične meje. :) Potem sem slepa in povaljana (khm, zaradi spanja, seveda)2  stala pred štedilnikom in se trudila, da mi glava ne bi padla v juho ali kakšno drugo prav nesramno ponujajočo se posodico. Skušnjave so bile hude, ampak mi je uspelo. Po kosilu sem svoje okončine spet lepo spravila na varno pod odejo in kovter.

Samo male radodajke me lahko danes pripravijo do funkcioniranja. Nisem sama kriva, vse zanikam, krvio je ponujanje. Le zakaj se mi zadnje čase ponujajo prav vse stvari, ki jih zazna moje oko? Ne bo dobro, res ne…

Oh, kravica moja, kako si lepa ob dneh, ko me mali vsiljivci prisilijo, da sem požrešno sladoksnedna.

Kako neizmerno se veselim ponedeljkovega jutra, ko me čaka prebadanje mojih skorajkomolčnih žil. Straha pred labaratoriji in injekcijami in podobnimi tekočimi rečmi me niti sram ni več. Ćeprav se stare mame še vedno niso navadile mojega bledo izgledajočega obraza, s solzami napolnjenih oči in tresočih kolen, ki so jih dolžne gledati nekajkrat na leto, ko sama prav pridno ukazujem nožicam naj dajo mir. Na moje prošnje in ukazovanja, celo podkupovanja, odgovarjajo počasi, ampak zanesljivo. Po vsem odvzemu in omedlevanju so kmalu spet sposobne ubrati tempo, ki so ga navajene. Navajeni, nožici moji.

Nora sem na bling bling zadevščine. Moja nova pridobitev, to zeelo potrjuje, čeprav se sama tolažim, da si je sama ne bi nikoli privoščila. Za to pa so prijateljice. Smotke.

Stvarca je presneto fotogenična.

Po odstranjenih delčkih, ki mi pač niso bili všeč, je še vedno najbolj bling stvarca v moji zbirkici.

Navdušena sem nad soncem, čeprav me danes prav pocestniško greje le skozi okno. Navdušena sem nad občutki, ki jih iz mene izvabi sonce. Saj pravim, da me zadnje čase obdajajo le že skoraj neokusno obnašajoč se majhne stvari. Ah ne, lažem. Sploooh niso neokusne, prav takšne so kot jaz.

Navdušena sem nad majhnimi bunkicami rdeče barve, ki jih je sproduciral majhnizeleni grmiček. Ribeeez. Zavračam vse očitke na račun nespodobnosti na spodnji slikci. Nisem sama kriva, da se mi ribez ponuja kar sam, rdeči nohtki so pa hot. Pičkasto hot. :cool:

Aaah, saj, tole iz mene dela bacilček. Prisežem, da je kriv on. Pizdek mali. Zdej grem spet v posteljo, ker sem ugotovila, da sem danes čudna. Kriva je vročina, majkemi. :mrgreen:


---------------------------
  1. me wish :mrgreen: []
  2. o moji sleposti zjutraj in otipavanju oči, ki ji sledi drugič []
  • Share/Bookmark