blog, ki ni od muh..

Očitno se je lani splačalo sekirat, sekirat in trudit.

Hvala, štipendija mi bo prav prišla.

Sicer bi pa morala pisati, ker imam v glavi na tisoče škatel, prekritih s prahom. Čisto v vsaki škatli se skriva na tisoče drobnih spominov na posebne dni. Dni v poletju, dni preteklih dveh mesecov. Gimnazije… Gimnazije, ki ni lahka, ampak bo. Upam.

Spomine na pevski zbor iz Esslingena in naš pevski zbor.

Spomine na spoznavanja novih ljudi, po večini samih takšnih, ki jih imam rada, že po mesecu ali dveh, ko jih poznam. Sošolke so tako ali tako takšne srčice, da bi jih iskal. Tudi dekleta iz paralelk,  pevskega zbora so rožice posebne vrste. Takšne zame.

Trudim se in se še zmeraj borim s svojimi strahovi in slabostmi. Ki jih ni malo. Ampak se z Nejcom ob eni rami in ljudmi, ki me imajo radi ob drugi, mi uspeva. Bolj ja kot ne.

Gledam dobre filme, iščem čas za dobre knjige in dooolge pogovore s prijatelji. Čas. Tega mi najbolj primankuje. Ampak bom nadoknadila. Ta teden.

Rada vas imam. <3

Nejc… oprosti, hvala, prosim. Ja. Ljubim te. Pa labim tut. <33333333

Poletje odhaja… Daleč. In vedno bolj je mraz, zjutraj, zvečer. Ob šetih zvečer, ko še sije sonce, je mraz. V hiši je mraz. Sovražim mraz. Vse lepo naj bi se enkrat končalo. Zakaj že? Mislim, če so stvari lepe, zakaj morajo oditi. Pffff, ampak je res. Prekleto res je. Kot odhaja tudi poletje, tisto zadnje poletje, ki je lahko bilo še čist moje in čisto drugačno. Pardon, najino. Ampak živim za naslednje poletje, ki ga bova znala sama narediti popolnega.

Morje. Letos najlepše, s tabo. Ljubim jutra, ko se zbudim v tvojem objemu ali nekje pod tvojo glavo ali s svojo glavo nekje pri tvojih nogah, jutra, ko se zbudim na tebi, jutra, ko imam vse svoje lase razmetane po tvojem obrazu. Jutra, ko se šele čez nekaj minut zavem, da sem sanjala res najbolj weird sanje svojega življenja. Sanje, ki so vključevale dejanja, za katere sem nekaj časa krivila tebe. JUtra, ko skačem po tebi in ti kradem odejo, da bi že končno vstal. Jutra. S tabo.

…in kaj bi ustnice brez poljubov?

Jutri je začetek novega. Srednješolskega življenja, ki bo gotovo drugačno. Upam, da lepo. Ampak bo boleče. Ker me vsa pogrešanja res prizadanejo, tisti dnevi, ko jih preživim brez tebe, so boleči. In čeprav doživim s tabo toliko sreče, mi to kronično pogrešanje pušča rane. Ranice. Ampak jih boš zacelil. Vem. Če ne drugače s tistimi nasmehi, kadar bom spet bleknila kaj takoo smešnonerodnega, da se boš prav moral nasmehniti.

…in dotiki brez strasti?

Včasih si želim, da bi bila 10 let starejša. Oba. Da bi se spoznala, se poročila in imela otroke. Ker mi ti otroci in poroka predstavlja nekaj trajnega in trdnega. Ampak… ko pomislim bolje, vse to res potrebujeva? Res potrebujeva neko javno priznanje? Nep. Spljoh. Ljubim te, ne glede na vse. Ne glede na vse druge ljudi in stvari. Ker si moj možek in jaz sem tvoj sonček.

Ljubim te. Za vedno.

..in… kaj bi jaz.. brez tebe?

In oprosti.

Končno priznam, da sem izredno sebično bitje. Vse obtožbe sem do sedaj uspešno zavračala, ampak… priznam. Prva moram pod tuš, edina rabim posebne škorenjčke za dež, dežnik brez ene napakice, rabim sončna očala za sonce, najboljšo bundo za sneg… Če to ni sebično, potem ne vem. Sebična sem pri posojanju svoje postelje. Tudi pri deljenju le te.

Danes me napada en prav nesramno izgledajoč bavil. Eden, ne več njih. Čeprav je ogromen, tak, ki lahko naenkrat obvladuje vse močne objekte v mojem telesu. Glavo, njene izhode (nos, ušesa, grlo), vse moje mišice, ki so že same po sebi taaako močne¹ in ceeelo mali mezinček na levi nogici. In to en sam mali bacilček. Vem, da je osamljen napadalec, saj vse moje obrambne sisteme napada z isto in enako strategijo.  Zavajanje! Mali pizdek.

Zaradi malega vsiljivca sem danes mirno prespala jutro, del dopoldnea in svoje telo na noge postavila šele blizu magične meje. Potem sem slepa in povaljana (khm, zaradi spanja, seveda)²  stala pred štedilnikom in se trudila, da mi glava ne bi padla v juho ali kakšno drugo prav nesramno ponujajočo se posodico. Skušnjave so bile hude, ampak mi je uspelo. Po kosilu sem svoje okončine spet lepo spravila na varno pod odejo in kovter.

Samo male radodajke me lahko danes pripravijo do funkcioniranja. Nisem sama kriva, vse zanikam, krvio je ponujanje. Le zakaj se mi zadnje čase ponujajo prav vse stvari, ki jih zazna moje oko? Ne bo dobro, res ne…

Oh, kravica moja, kako si lepa ob dneh, ko me mali vsiljivci prisilijo, da sem požrešno sladoksnedna.

Kako neizmerno se veselim ponedeljkovega jutra, ko me čaka prebadanje mojih skorajkomolčnih žil. Straha pred labaratoriji in injekcijami in podobnimi tekočimi rečmi me niti sram ni več. Ćeprav se stare mame še vedno niso navadile mojega bledo izgledajočega obraza, s solzami napolnjenih oči in tresočih kolen, ki so jih dolžne gledati nekajkrat na leto, ko sama prav pridno ukazujem nožicam naj dajo mir. Na moje prošnje in ukazovanja, celo podkupovanja, odgovarjajo počasi, ampak zanesljivo. Po vsem odvzemu in omedlevanju so kmalu spet sposobne ubrati tempo, ki so ga navajene. Navajeni, nožici moji.

Nora sem na bling bling zadevščine. Moja nova pridobitev, to zeelo potrjuje, čeprav se sama tolažim, da si je sama ne bi nikoli privoščila. Za to pa so prijateljice. Smotke.

Stvarca je presneto fotogenična.

Po odstranjenih delčkih, ki mi pač niso bili všeč, je še vedno najbolj bling stvarca v moji zbirkici.

Navdušena sem nad soncem, čeprav me danes prav pocestniško greje le skozi okno. Navdušena sem nad občutki, ki jih iz mene izvabi sonce. Saj pravim, da me zadnje čase obdajajo le že skoraj neokusno obnašajoč se majhne stvari. Ah ne, lažem. Sploooh niso neokusne, prav takšne so kot jaz.

Navdušena sem nad majhnimi bunkicami rdeče barve, ki jih je sproduciral majhnizeleni grmiček. Ribeeez. Zavračam vse očitke na račun nespodobnosti na spodnji slikci. Nisem sama kriva, da se mi ribez ponuja kar sam, rdeči nohtki so pa hot. Pičkasto hot.

Aaah, saj, tole iz mene dela bacilček. Prisežem, da je kriv on. Pizdek mali. Zdej grem spet v posteljo, ker sem ugotovila, da sem danes čudna. Kriva je vročina, majkemi.

---------------------------

1. me wish [↩]
2. o moji sleposti zjutraj in otipavanju oči, ki ji sledi drugič [↩]

Pika. Ne tri pike, niti vejica. Samo pika. Dokončna. Ker je konec, konec nečesa. Konec otroštva? Za marsikoga.

Zame ne, ker sem pač otroček in bom to še kar nekaj časa. To ugotavljam skoraj vsak dan, da rabim nekoga, ki skrbi zame. Čudna sem, ja.

Niti pisati ne znam več… Ne tako kot bi želela, po vrsti in vse. Pišem enako kot čutim. Zmešnjavo čustev, za cel klobčič veselja, bolečine, žalosti, pričakovanja, bolečine, veselja, bolečine. Bolečine. Prekleta bolečina.

Dokončno je konec osnovne šole. Sošolce bom pogrešala, sošolke še tisočkrat bolj. Z večino se bomo še vedno videvali, ampak to ne bo to. Ne bo smeh med odmori, nore izjave, vse. Ne bo isto.

Žal mi je nekaterih. Imeli smo piknik, sami in imeli smo se super. Vsaj tisti, ki smo bili skupaj. Žal mi je, jokala sem. Ker sem jih gledala, ker sem ugotavljala kaj smo postali. Spremenila sem se sama, veliko tudi oni. In najbolj me boli za punco… Pred šestimi leti bi umrla zanjo. Spremenila se je, tudi jaz. Ker nisem več majhna ovčka, ki bi naredila vse kar ji je ukazano. Ne, še vedno sem vodljiva in slepa, ampak vsaj malo močnejša sem postala. Ne vem, kdaj se je najino prijateljstvo izgubio, zbledelo. Skupaj sma v šolo in vrtec hodili več kot 10 let. In sedaj se pogovarjam le tako bežno. To in tisto, konec. Boli, ker sem verjetno veliko kriva sama, ampak veliko ne. Veliko je tudi na njeni strani, ampak je kar je. Upam, da se še vidimo, da bom še lahko z njo preživela tiste prelepe ure. Upam. (In srce zaboli, ko te pogledam.) In vsi ostali, spremenili smo se. Nekateri tako, drugi drugače. Vsem želim, da se imajo lepo. Da se spet srečamo. Kot takrart, ko smo se z nekaterimi srečali prvič. Ah.

Ljubim jutrišnji praznik. Prav zato, da sem lahko doma. Da mi ni treba zjutraj vstati ob šestih, iskati oblek.. Oprijete kavbojke… kaj zraven? Hm.. okej, dobro. Špičaki, ijap. Leče noter, počesat, zobe umit… Mamiii, gremo. Delam. Ja, resno. Počitniško delo. Všeč mi je, le vstajanje…In če mi samo en človek po koncu dela reče, da naj le še enkrat napišem Občina Šmartno ob Paki, obljubim, da ga bom lastno ročno pretepla s šestilom. Majkemi.

Rada bi napisala, da komaj čakam vikend, da gremo ven. A-a, dež. Dež, veš kako te sovražim? Sej ne rečem, vse lepo, kadar se mi da ždet noter. Aaaampak, poletnje je bemumast. Naj bi bilo. Hočem poletje.

Brez svojih ljudi bi skočila čez okno. Ne, spodej je trava. Okej, balkon? Nee, spodaj je avto. Hm… Očitno bom morala preživeti.

Vpisala sem se. V srednjo šolo. In nikoli, res, nikoli več ne bom šla na nivažnokako avdicijo več! Preživela sem, ampak, jaz ne morem peti sama. Resnično ne, ker kar zacvilim kot miška. Šola je…šola, pač.

Nisem volje za izpovedovanje. Sovražim trenutke, ko stojim z dežnikom na eni rami, pred trgovino, vsem na očeh, ko mi zvoni telefon, gre dež, v eni roki držim malico, z drugo ramo poskušam loviti dežnik in brskam po torbici za presnetim telefonom. Sovražim! Sovražim, ko stojim sama pred vsemi, kriva vsega. Sovražim, da nisem nikol ponosna nase. Nikoli, niti z nabasano mapo, ki hrani ves moj trud, moje spričevalo, priznanja. Nisem ponosna nase, niti s to mapo. Nisem. Sovražim, da se nikol ne postavim zase. Vedno se skregam, potem pa kot majhen kuža po tiho spet prilezem nazaj in se opravičim. Vedno.

Zakaj so vse najboljše punce že zasedene. Vsaka s svojo najboljšo prijateljico. Ja, imam Nejca (hvalabogu zanj), ampak včasih bi rada samo eno punco. Samo eno, ki bi jo zanimale moje stvari. Moji nohti, lasje, samo eno, da bi šla z mano po trgovinah. Ni je… ker na koncu ugotovim, da vsaki nekaj manjka. Seveda imam svoje babnce, svoje bejbe, z njimi uživam. Pa vendar, vsaki nekaj manjka. In ne, ne tega ne morem spregledati. Vsak naj bi imel svojo sorodno dušo. Eno že imam, vendar rabim še eno. Sem pač sebična, jebat ga. Grozno grdo govorim, ampak tako se počutim. Kot dekle v sami strgani srajčki, z umazanimi noggami, rokami in obrazom. Sama, stoji zunaj, na mrazu. In išče nekoga, ki bi jo imel rad.

Dragi, ljubim te. Veš? Vem, da veš. In resnično, ne morem verjeti, da bo v petek minilo leto in pol. Leto in pol od tistega božiča. Od tistega božiča, ko sem vsa zaspana počasi zapirala svoje oči, razmišljajoč le še o zvezdah in snegu. in od tistega trenutka, ko se je vse spremenilo. Ko si prišel. V moj milni mehurček, ki je bil prej samo moj. Samo moj, moj teritorij, prostor, ki sem ga do potankosti poznala le jaz. Dovolim ti, da ga raziskuješ, kaj pa naj. Tako ali tako vedno postanem mehka, ko le omeniš stvari, ki jih nikomur drugemu ne bi dovolila. Ko ležiš na mojih laseh, ko me cuka, ko me špikaš s komolcem v oko, ko mi koleno tiščiš v hrbet (vse nenamerno, seveda). Za vse to, bi bili drugi kaznovani. Kako naj se jezim nate? Ne vem, ne znam. Ker me pogledaš s svojimi zelenorjavimi očmi in se spremenim v jagodni puding. Obožujem jagode. Ljubim te, veš?

Vse postaja belo. Ne vem zakaj, ne vem kako. Samo vem. Rabim čas zase, počitek in sonce. Drago moje sonce, kje se skrivaš. Rabim te.

Belo. Pomešano z rumeno. Bela in rumena pomešani z bleščicami. Teh le malo, za okras.

Rabim, upam, ljubim.

Češnje, odšle so. Pogrešam jih. Nektarine, breskve, ljubice moje. Jagode.

Rabim muciko. Mlado mačko, rabim. Resno, Tačka je sitna. Kot muha, ker ves čas skače po meni. Ampak jo imam rada. Moja pesika mala. Ampak še zmeraj rabim mačko. Resno.

Ljubim.

(Zadnje čase sem čudna. Sama se težko razumem, vse je drugače. Samo še Nejc me lahko prebere. Še on težko velikokrat. Zadnje čase sama sebi težko berem misli in občutke. Ne trudi se razumeti, ne boš. Verjemi. )